Uroš Gramc
Marko Džalo je desetletje maser v kolesarski karavani svetovne serije, že od druge sezone do danes pa pri najboljšem in najbogatejšem moštvu Ineos Grenadiers, prej Sky. Letos je že osmič na dirki po Franciji, kar je hkrati njegova 24. tritedenska dirka. A še vedno čuti tekmovalni adrenalin. "Ko pridem na start prve etape, še vedno dobim kurjo polt," pravi eden od kar šestih maserjev pri Britancih, ki ima na Touru v spremstvu kar 35 ljudi. "Počnemo vse, od masaže do priprave bidonov, hrane, pranja oblačil, čistimo avtomobile. Imamo kuharja, ki kolesarjem pripravi zajtrk in obroke po etapi, mi pa hrano za med dirko, riževe kolačke in ostalo. Ena skupina gre v hotel, kjer pogrnejo masažne mize, pripravijo postelje za kolesarje, ki pridejo in se le uležejo. Še oprhati se jim ni treba, ker se že na avtobusu. V bistvu sem deklica za vse," opisuje 35-letni Kranjčan.
Po osnovnem poklicu ste maser, a le za Gerainta Thomasa?
"Zadnjih pet sezon sem bolj s Thomasom, vsaj do Toura, od takrat pa si bolj fraj vzame. Normalno, če ga ni, masiram vse."
Prej ste pa Frooma, torej poberete le najboljše - creme de la creme?
"Ne, njega je imel David Rožman, imel sem ga le, ko ni ga ni bilo zraven."
Kako pridete do tega, da ste osebni maser takšnega šampiona?
"Težko je reči - osebni, ker sem plačan s strani ekipe. Sledim njegovemu programu, na vseh pripravah, dirkah sem z njim, tudi v Monaku, sploh če je daljši blok priprav doma. Letos v začetku sezone, ko je bil lockdown in je bila njegova družina, ker zaradi brexita niso imeli potrebnega vizuma, v Cardiffu, v Walesu, sem bil dalj časa z njim. Normalno, ko si šest, sedem ur na kolesu, se ti ne da še kuhati."
Po kavi se obrača na bolje
Kot Primož Roglič je Geraint Thomas v prvih dneh grdo padel in si izpahnil ramo, zaradi česar je imel Džalo več dela. "Okoli ramena in kolka je več zategnjenih mišic in je treba poskrbeti, da stoji naravnost, da ni zamaknjen, ker se iz dneva v dan lahko le še nabira. V takem primeru sem tudi fizioterapevt, čeprav ga imamo zraven, da nam navodila, kaj in kako," pravi slovenski maser. Valižan je v zadnjih dneh trpel na cesti, v Grand Bornard pripeljal skupaj z Zasavcem. "Sem že mislil spakirati, ampak potem sem na avtobusu spil še eno kavo, dobil neki drug pogled in je kar šlo. Še vedno niham, a počutim se desetkrat boljše," je povedal Valižan, ki je proti Tignesu že pripravljal napad za zdaj edinega kapetana Ineosa Richarda Carapaza.
Ste vskočili namesto žene z vsemi hišnimi opravili?
"Ja, haha. Kuhanje, pranje, pospravljanje niti ne, seveda masiranje. Brez tega ne gre. Pravijo, da moraš biti za dobrega maserja dober v vsem, ne le v eni stvari, tako kot velja za kolesarja za GrandToure. Če je masaža slaba, pa nimaš kaj iskati."
S Thomasom sta verjetno po toliko letih že prijatelja.
"Seveda, če si z nekom več kot z lastno družino. Še vedno je med nama profesionalni odnos, ampak če ne bi bila prijateljska, če ne bi funkcionirala, bi se verjetno hitro naveličala eden drugega. Kot z ženo, recimo, haha. Je zabaven tip, jaz se mu kar nasmejim. Je pa angleški humor malce poseben, rahlo sarkastičen in ga nekateri lahko vzamejo kot žalitev. En primer, na Tenerifu so pri Ineosu delali predstavitveni filmček pred Tourom in Geraint je v šali med masažo rekel, da so Slovenci dobri, ampak le kot kolesarji, ne kot osebje. S tem je mislil name. Nekateri slovenski mediji so to vzeli iz konteksta, češ da je blatil Slovence, kar seveda ni res."
Očitno se dobro počutite med Britanci.
"Prej nas je bilo pet Slovencev v ekipi, zdaj sva le še dva. Z Davidom se sploh ne vidiva, zdaj v Franciji se prvič letos. Včasih po teh letih gre že tako daleč, da po angleško razmišljam in imam doma težave. Na sezono sem kar od 180 do 200 dni zdoma. Lani se nam je zdelo kot leto dopusta, ko smo bili le 150, 160 dni."
"Zmeraj pravim, navijam za naše, potem pa, kako si kdo vzame"
Kako so pri Ineosu sprejeli, ko sta jih Roglič in Pogačar začela premagovati?
"Do pred nekaj leti so vedeli le, kje je Slovenija in da imamo kar dobre kolesarje, zdaj pa sta oba neki drug svet v kolesarstvu. Ko je Roglič leta 2015 prvič zmagal na dirki po Sloveniji, smo mi prvič tekmovali. Mislim, da je imel startno številko 74, in sem jim govoril, pazite na to številko. Vsi so se spraševali, kdo je to, se začeli bolj zanimati za njegovo zgodbo, da je bil prej skakalec. Ko so gledali posnetke, kako je padel v Planici, so ga začeli še bolj spoštovati."
Kaj pa Pogačar, ko je pri 21 letih zmagal na svojem prvem Touru?
"Saj Egan Bernal pa je na drugem, pri 22 letih. Mladi fantje, tudi Remco Evenepoel, ki je prišel iz nogometa, so vse boljši. Starejša generacija, Froome, Thomas, Cavendish, je šele pri 25, 26 letih začela trenirati kot danes mladinci. Tehnologija je veliko boljša, vsi imajo merilce moči. Ko sem začel v kolesarstvu, ga je imel eden v grupi in je bil bog. Pogačar se je nakazal že na Vuelti, za katero so rekli, da bo le malo stestiral noge. Izkazalo se je, da je mašina, talent, s pravim treningom smo videli lani - vse je deklasiral."
Ineos ima najbogatejšo ekipo, ki je zmagala na zadnjih sedmih dirkah po Franciji od devetih. Kaj več si privoščite od konkurence?
"Če imaš finance, lahko imaš na primer boljša vozila, imamo avtobus z lastno kuhinjo in restavracijo v ozadju. S tem se izogibamo hotelom, kar je v časih covida še pomembneje. Lahko najameš boljše strokovnjake, si privoščiš boljšo opremo, jo razvijaš, na primer pri aerodinamiki imamo za kronometer 3D naprintana kolesa in jih testiramo v vetrovniku. Tudi več osebja lahko imaš na dirki in dodatne okrepčevalne točke, namesto dveh, recimo, jim imamo deset. Kolesarjem ni treba izgubljati energije, da gredo nazaj v avtomobil po bidone. Zdaj se ta efekt še ne pozna, ampak po prostem dnevu naj bi bilo 30 stopinj in več."
Precej vaših pogruntavščin se uporablja v karavani - kolesarjem v hotele dostavljate postelje, uvedli ste ohlajanje na trenažerjih po dirkah, kar je danes standard …
"Dave Brailsford, šef naše ekipe, je začel spreminjati detajle že pred olimpijskimi igrami v Londonu z reprezentanco Velike Britanije. Kako bi izboljšali aerodinamiko, regeneracijo, spanje ... Če pogledamo sobe naših kolesarjev, imajo prenosne klime - dosti sob, sploh v Franciji, jih nima - filtre zraka, vlažilce zraka, svoj jogi, vzglavnik … Pač vse, da ni vsak dan nekaj drugega, ampak da je tako, kot so navajeni, in da se dobro počutijo. Ampak mislim, da nas je Jumbo lani v nekem smislu celo prehitel."
Prepotovali ste že cel svet in videli vse dirke. Kakšen je v vaših očeh Tour de France?
"To je spektakel, najbolj oblegana, najbolj gledana dirka. Zmeraj jo primerjam z dirkama po Flandriji in Pariz-Roubaix, ampak to je tam le en dan, tu pa 21 dni. Vzdušje je povsod noro. Na srečo se po enem letu brez gledalcev zadeve sproščajo, ljudje so bolj odprti, ne vidimo več toliko mask. Fino je videti ljudi, ni pa fajn, da tiščijo transparente na sredo ceste, ampak na srečo so to redke izjeme."
Ob favoritih pred dirko se je vse vrtelo okrog Rogliča in Pogačarja ter na drugi strani močnega Ineosa. Vse torej v vašem osebnem krogu, kako se počutite v dvojni vlogi?
"Zmeraj pravim, navijam za naše, potem pa, kako si kdo vzame, haha. Težko odgovorim na to vprašanje. Prišli smo z močno ekipo, ampak ne tako izrazitim liderjem kot v preteklosti s Froomom, ko se je nekako pričakovalo, da bo zmagal. Nimamo kolesarja, ki bi poimensko lahko pariral Pogačarju."
Zdaj vam ni treba biti v dilemi, ker se vse odvija v smeri Pogačarja?
"Saj smo videli v petek, ena etapa lahko veliko spremeni. Če zapiha veter, gredo hitro dve, tri minute. Tour je še dolg, naših še ne bi odpisal. Niti ne smem (smeh). Je pa Pogačar pokazal, zakaj je zmagal lani, je klasa."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
