(INTERVJU) Urška Žigart: Življenja nisem želela zapraviti z boleznijo

Urška Žigart je dosti več kot le prva dama kolesarja, ki je zmagal na največji dirki na svetu, saj je prav tako odlična pri vrtenju pedalov, letos je v Valencii dosegla prvo veliko zmago med profesionalkami. Prejšnji teden je od blizu spremljala zmago Tadeja Pogačarja na slovenski pentlji in ob tem trdo trenirala, saj so tudi pred njo pomembne preizkušnje. S srčnim izbrancem sta se po slavju umaknila na kratke priprave v Planico. "Za ponedeljek sem malce spremenila plan in prestavila težji trening. Malo sva se skupaj zapeljala, pomočila noge v jezero Jasna, skočila na kavico, čisto na 'izi', umirjeno," nam je dejala 24-letnica iz Slovenske Bistrice. Že danes bo povsem drugače, v Kopru bo branila naslov državne prvakinje v kronometru, v nedeljo je na Obali še cestna preizkušnja (enako velja za moške).

Fantastična je bila slovenska pentlja z različnih vidikov, najpomembneje za vas pa je verjetno, da je vaš Tadej zmagal. Ste bili zaradi njegove suverene predstave bolj mirni?

"To je bila pripravljalna dirka za Tour, in če ne bi zmagal, ne bi bil problem, so pa z višinskih priprav prišli s tem namenom. Videli smo, da ni bil močen le on, ampak cela ekipa UAE, lahko bi igrali na več kart. Tadej si je dolgo želel to zmago in ogromno mu pomeni. Ob vožnji skozi naselja vsi kričijo tvoje ime, navijačev je bilo veliko, atmosfera posebna. Vem, da je leta 2019 za par sekund sekund zaostal za podijem, želel si je stopničko višje, bilo pa je kar tri. Super zanj in za Slovenijo ter za kolesarstvo, ne samo za športno profesionalno, ampak tudi za rekreativce, družine, ki kolesarijo z otroki."

Kolesarstvo je postalo kar priljubljen slovenski šport, bi si to dirko želela tudi dekleta?

"Dirkati na domačih tleh je nekaj posebnega, zato bi z veseljem nastopila, ampak ne vem, če že imamo potrebno ozadje. Mislim, da je realno še ni pričakovati. Sem pa ful vesela, da na cestah vidim vse več žensk, ni važno, na kakšnih kolesih. Vsakič, ko kakšno vidim, se nasmejim in si mislim - super, še ena več. Ko sem jaz začela, sploh na štajerskem koncu, niti moških nisem veliko srečevala."

"Zdaj večkrat vidiš ali začutiš, da te nekdo na ulici prepozna in je šuškanje pri sosednji mizi, gre kdo mimo in se obrne. Ni pa, da bi bil kot kakšen hud filmski zvezdnik, ni na tem nivoju. Razen medijske prepoznavnosti se nič kaj ni spremenilo. Še vedno sva ista, enake stvari počneva, imava rada svoj mir."

Kaj najraje počneta skupaj?

"Pogledava kakšen dober film ali serijo. Serijo sicer težko, ker gre po par delih vsak na svoj konec in se ne moreva zmeniti, kdo je pri katerem, in hitro vse pade v vodo (smeh). Drugače pa greva na sprehod, poleti na sladoled, oba zelo rada poslušava glasbo. Skupni čas izkoristiva ne glede na to, kaj počneva, tudi za trening. In čeprav takrat nisva skupaj štiri, pet ur, ker ima vsak svoj program, imaš tak občutek, tako mine tisti čas. Njegova ekipa je zelo prijazna in mi dovolijo tudi na priprave. Zdi se mi, da je večina teh fantov ful odstotna od doma in jim veliko pomeni, če je kdo od bližnjih zraven. Je pa dejstvo, da lahko greš na treningu z njimi prek sebe, kar ti na dolgi rok ne koristi. Midva si prilagodiva, prvo uro voziva skupaj, ob intervalih ali na dolgih klancih pa se pač ločiva. Na vrhu se Tadej obrne in spusti ter me pospremi. Nihče nikogar ne ovira, to je profesionalni šport, ne morem jaz reči, 'idi malo bolj počasi, meni je težko'."

Menda vam je vaš izbranec za zmago na dirki po Franciji privoščil fino večerjo?

"Ja, ob povratku sva šla na večerjo, ampak že čez par dni sva morala v Imolo na svetovno prvenstvo in ni bilo dosti časa za proslavljanje. Tudi za naju je bila zmaga šok. Zadovoljen je bil z drugim mestom, saj so si želeli uvrstitve v top pet, in vsi smo pričakovali, saj vemo, drugačen razplet. Bila sva kar v šoku, koliko proslavljati, ali sploh ne, kaj je to bilo. In mogoče še zdaj, ko gledava po televiziji druge dirke po Franciji in zmagovalce, se ti zdijo - vau. In ko tako tičiva skupaj, si mislim, pa ne, ti si zmagal na Touru (smeh)! Kar ne dojameš, še zdaj en del tebe ne more verjeti. Vsi vemo, da je na dirki 170 kolesarjev in večkrat izgubiš, kot zmagaš. Tudi če letos ne bo, se ne bo podrl svet."

Je letos Tadej pred Tourom bolj vznemirjen?

"Na splošno je zelo sproščen in miren. Šele ko se usede na kolo, postane drugačen, bolj zagret, pokaže željo po zmagi. Pred dirko tega ni čutiti."

Kako pa ves ta cirkus vpliva na vas osebno? Ste prva dama zmagovalca največje dirke na svetu, neke vrste kolesarska Melania Trump.

"(Smeh.) Malo več si na očeh javnosti, več je intervjujev, moraš paziti, kaj kje objavljaš, ker lahko vse hitro postane novica. Drugače pa je včasih utrujajoče, če moraš kombinirati vse s svojimi treningi in svojim življenjem. Dnevi dirke po Sloveniji so bili zame kar stresni, zelo dobro sem se morala organizirati, ker če hočeš dobro trenirati, se moraš pravilno prehranjevati. Težje je bilo, kot če bi ležala doma na kavču, ampak treba se je prilagoditi in pogledati širšo sliko. Ni vse le kolo, je tudi življenje okrog."

Toda niste "klasična" prva dama, imate svojo kariero. Verjetno so Pogačarjevi uspehi in vzori pripomogli, da ste stopili iz njegove "sence" ter dosegli veliko zmago na dirki po Valencii?

"Stopila iz njegove sence … dosti ljudi tako gleda. Nikoli se nisem počutila, da sem v njegovi senci, nisem pa še prej zmagala. Največ mi je pomagal prestaviti stvari v glavi. Saj vsi treniramo, se ubijamo na kolesu, toda mentalni vidik je zelo pomemben. Pa tudi to, da sem menjala ekipo, spremenila okolje, je pripomoglo k temu. Zdaj še bolj uživam in pridobila sem samozavest."

Po petih letih v slovenski ekipi BTC City ste prestopili v avstralsko BikeExchange. Obe sta v najvišjem rangu, svetovni seriji, je bil torej korak naprej, da ste šli na svoje?

"Že nekaj časa imajo Avstralci žensko in moško ekipo. Po organizacijski plati se to zelo pozna, saj znanje črpajo iz moške ekipe. Res sta moja prejšnja in zdajšnja ekipa v istem rangu, a v Sloveniji smo to storile, šele ko smo se združile z Italijankami. Mogoče sem še vedno imela občutek, da smo ista ekipa in po toliko letih se začneš počutiti udobno. Zaželela sem si nekaj novega, spoznati nove ljudi v športu, se kaj naučiti in za zdaj se mi zdi, da je bila odločitev prava. Bom pa vedno hvaležna BTC Cityju, da so mi pomagali zrasti, ker sem začela iz nič."

Na novi poti daste še več od sebe?

"Ja. Prve priprave so bile nekaj povsem novega, sama sem šla, nobenega Slovenca, nikogar nisem poznala, na novo je bilo treba stkati razmerja. Bila sem zelo prestrašena. Na spletu smo imeli naložene treninge - prvi dan 170 kilometrov, drugi dan 150, tretji dan spet 170 in testiranje na pisti s 'kronometrco', česar še nisem počela. Ampak potem vidiš, da so vse nove vržene v to okolje, vse smo tipale, in ker so Avstralci zelo odprti ljudje, sem se hitro začela počutiti dobro."

Če pustiva ob strani, da po fiziki med spoloma ni primerjave ter da je vaših dirk manj in da so krajše, kako je z drugim, koliko zaostajate, si lahko s kolesarstvom ustvarite eksistenco?

"Za vseh devet WorldTour ekip je uvedena minimalna plača, ampak je to korak naprej? V vsaki je dvanajst, trinajst punc, za nas to pomeni ogromno, se pa s tem ustvarja razkorak do manjših ekip, ki si tega ne morejo privoščiti. Nekatere se ne morejo stoodstotno posvetiti kolesarstvu, če niso plačane, ali so plačane slabo in imajo poleg službo, študirajo. Še lani sem tudi jaz. Za moškimi precej zaostajamo, tudi nagrade so slabše. Na sedemdnevni dirki prve kategorije dobi prva v skupnem seštevku 300 evrov. Na dirkah WorldToura, ki so na isti dan in imajo istega prireditelja, zmagovalec prejme 16 tisočakov, zmagovalka le šest. Toda odkar sem zraven, je napredek ogromen, nimamo se kaj pritoževati. Je pa res, da tudi pri moških poslovni model v WorldTouru ne deluje, ogromno ekip ima vsako leto težave s pridobitvijo glavnega sponzorja, ki bi prispeval milijone, in je razpon pri proračunih velik."

Kakšni so vaši karierni cilji?

"Ne bom rekla, da čim več zmag, mi je pa nekaj dirk zelo všeč in bi bila rada na njih kdaj v vrhu - Strade Bianche, klasični spomenik Liege-Bastogne-Liege. Upam, da bo drugo leto Tour de France, etapne dirke mi ustrezajo kot težki, malo daljši klanci. Na zmagi je treba graditi, seveda počasi, z vmesnimi cilji. Ne bi rada zvenela arogantno, ker niti v svoji ekipi še nisem najboljša. Moram še pokazati, da sem sposobna biti 'lider'."

Prilezli ste že visoko glede na to, da menda v otroštvu niste sanjali o kolesarski karieri. Kako ste pristali v tem športu?

"V prvem letniku srednje šole sem imela krajši stik z anoreksijo. Nisem hodila v center za motnje hranjenja, sem pa imela 40 kilogramov, nezdrav odnos do hrane, klasičen strah na splošno. Toda kar hitro sem s pomočjo staršev in prijateljev uvidela, da to ni življenje, ki si ga želim, da mi gre preveč dobro, da bi ga zapravila s takšno boleznijo, ki se lahko vleče in nikoli ne konča. Imela sem srečo, ampak potrebuješ dolgo časa, da premagaš strah pred prvimi kilogrami, ki jih dobivaš nazaj. Najprej sem tisti občutek krivde - 'joj, preveč sem pojedla' - poskušala uravnotežiti s sobnim kolesom. Sčasoma pa je to postalo, 'nič, zdaj grem na kolo', postalo mi je všeč. Potem so mi starši kupili specialko, in ker je mama rekla, da se ne bom vozila sama, smo našli klub. Na internetu je pisalo profesionalna ženska ekipa, vendar nismo bili toliko v tem, da bi vedeli. Poklicala je Gorazda Penka (prvega moža kluba, op. p.), šla sem na skupni trening in sem bila kar vržena v to. Nič nisem poznala, nisem vedela, kaj je dirkanje, ampak počasi se daleč pride."

Eden lepših trenutkov v vaši karieri je bil zagotovo lani, ko sta s Pogačarjem na Pokljuki oba postala državna prvaka v kronometru. Je možno to ponoviti ali je novi cilj cestna dirka?

"Haha. Pripravljala sem se tudi za kronometer. Poskušala bom naslov obraniti, sploh, ker so mi naredili lep dres in sploh še nisem imela priložnosti obleči ga (smeh). Lani je bil klanec, kar mi ustreza, pa vseh punc ni bilo. Na cesti pa je tako, da ženske vozimo s starejšimi mladinci, marsikaj se lahko zgodi, malo bo verjetno tudi taktiziranja, prvič bom v drugi ekipi, sama. Želela bi si zmagati, ampak to si želijo vse punce."