V meki kolesarstva: Zvezda se mora roditi in v Flandriji se jih ogromno

Nogomet je lakmusov papir, kako priljubljen je kje kak drug šport. In če mu je blizu, lahko govorimo o njem v presežnikih. Belgijsko kolesarstvo je na tehtnici včasih poravnano, včasih celo prevaga na svojo stran. Država, ki gosti dve od petih največjih enodnevnih dirk na svetu, okoli katere se vrti ves spomladanski program, ki ima največ svetovnih prvakov, ogromno šampionov in kolesarskega boga, si sloves številke ena nedvomno zasluži. Pa četudi je po velikosti, po številu prebivalcev najmanjša med tistimi, ki veljajo za osrčje tekmovalnega športa, to so Italija, Francija, Španija.

Spomladi kolo zasenči žogo

"Že nekaj let imamo zelo dobro nogometno reprezentanco, zato je šport številka ena čez celo leto nogomet. Ampak spomladi, v času klasik, ga kolesarstvo zlahka preskoči. Zdaj ga vsi spremljajo, tudi ne največji oboževalci. Ker tu so dirke po Flandriji, Pariz-Roubaix, Liege-Bastogne-Liege, Milano-Sanremo," nam je dejal Hugo Coorevits iz časnika Het Nieuwsblad, ki med belgijskimi novinarji velja za največjega poznavalca tega športa. Ko smo v tiskovnem središču v Mur de Huyu iskali primernega sogovornika, sta francosko govoreča možakarja v zadnjih vrstah pokazala na peterico v prvih: "Tam so pravi strokovnjaki, pri Flamcih je kolesarstvo precej bolj razvito." In ko smo pristopili do njih, so vsi prst usmerili v Hugov prazni stol: "Tu sedi, samo na cigareto je skočil."

In res, Coorevits je kolesarska enciklopedija in prijeten sogovornik, ki ti razgali ne le zgodovino z vsemi svetlimi in temnimi dogodki, ampak tudi belgijsko dušo in srce. To pa bije za pedaliranje, ne le v severnem flamskem delu, vse bolj tudi v južnem, valonskem, kjer poteka najstarejša klasika v Evropi, Liege-Bastogne-Liege. "Tudi oni se razvijajo, trudijo se. Vedno več je klubov, dirk, ampak še vedno precej manj kot v Flandriji. Včasih je pri nas vsaka vas imela svojega. Philippe Gilbert je ogromno prispeval k razmahu Valoniji, njihov pionir pa je bil Claude Criquielion, svetovni prvak leta 1984. Oba sta zmagala na dirki po Flandriji," je vrelo iz sogovornika. In ko Valonija žaluje za Gilbertom, letos pri 39 letih zaključuje kariero, je na obzorju že novi šampion, 20-letni Arnaud de Lie (Lotto Soudal). "Letos je že trikrat zmagal. Ima francosko ime, flamski priimek, njegov dedek se je iz Flandrije preselil v Ardene, kjer se je ukvarjal s kmetovanjem. Poskrbel bo za navdušenje v tem delu in v celi Belgiji," je prepričan Coorevits.

Flamci navijajo ob cesti

Dobrih deset milijonov prebivalcev na površju Slovenije in pol zna stopiti skupaj. "Federalno urejena država smo, ampak vsi smo Belgijci. Pri nogometu je enako, ko oblečeš reprezentančni dres, je vseeno, od kod prihajaš, Belgijec si." In ta pravi ne izpustijo dirke po Flandriji. "Enostavno se je moraš udeležiti. Zakaj? Ker če se ne, izpustiš – jaz mu pravim - nacionalni praznik Flandrije. Edini pravi praznik. Moraš videti kolesarje, ki drvijo mimo, Wouta van Aerta ali celo Mathieuja van der Poela, ki živi v naši državi. To sta kot Tadej Pogačar in Primož Roglič na dirki po Franciji, razumete?" Cele belgijske družine romajo na to dirko. "Otroci s starši gredo ob cesto, tako se strast do kolesarstva predaja iz ene generacije v drugo. To je del kulture. Flamci hočejo dirko videti ob cesti in se ogromno dogaja v vsaki vasi. Vsaka ima glasbo, pivo, žar, vse, to je družinski dogodek. To je kot neke vrste božič, velika noč, ko se zbere družina."

Ko poteka dirka po Flandriji, je to opaziti po cel deželi. "Če na tisti dan živiš v kraju vzhodne Flandrije, ki ni na trasi, lahko po mili volji hodiš po sredi ceste, ker ne boš srečal avtomobila. Vsi so se odpeljali na dirko. Ali pa so pred televizijo na vrtu, jejo, pijejo in pojejo." Belgijci svoje kolesarske šampione obožujejo do te mere, da številni po njih poimenujejo svoje otroke. Ni sporno, po kom so dobili ime otroci z imenom Eddy (Merckx), Roger (de Vlaeminck), Tom (Boonen), Philippe (Gilbert), v času olimpijskih iger v Riu de Janeiru se je delilo Greg (van Avermaet), zdaj se Wout (van Aert) in Remco (Evenepoel). Pri dekletih pa Lotte (Kopecky), po zmagovalki De Ronde.

Najlepše fotografije otrok z zvezdniki

So pa kolesarski zvezdniki od nogometnih morda celo priljubljeni med ljudmi, ker so bolj dostopni. "V času covida so imeli normalno življenje, danes pa Wout ne more po ulici, ne da bi ga kdo prosil za selfi. Eddy Merckx še dandanes ne more, pa mnogi drugi tudi," pravi Hugo. Velike zmage prinesejo slavo za celo življenje. Kopeckyjeva po Flandriji že sluti, kaj jo je doletelo. "Od odra za zmagovalce do TV-studia je za manj kot sto metrov potrebovala več kot deset minut. Vsi otroci so hoteli avtogram, sliko in Lotte ne zna reči ne. Tudi ona je bila nekoč otrok. Ena najlepših fotografij je tista malega Wouta van Aerta, bil je star kakšnih osem let, z Erwinom Vervecknom, trikratnim svetovnim prvakom v ciklokrosu. Tako se začne. Dylan Teuns, ki je v sredo zmagal na Valonski puščici, je pred enajstimi leti šel s prijateljem na to isto dirko in videl, kako je zmagal Philippe Glibert. Oba sta napadla na istem mestu."

Tudi Glibert je imel svoje idole, z vrhunskim kolesarstvom se je spoznal prav na včerajšnji Stari dami, ko so najboljši na svetu dirkali mimo njegovega doma pod la Redouto. "Začel je tekmovati, ko je bila na vrhuncu generacija z Laurentom Jalabertom. Ko so šli na ogled proge, jim je s svojim majhnim kolesom poskušal slediti. Zdaj pa je kralj kolesarskega sveta, dobil je štiri od petih spomenikov, bil je svetovni prvak." Sogovornik pri tem potegne vzporednico s Slovenijo: "Mislim, da je enako pri smučarskih skokih. Lažje je ustvariti naslednjo zvezdo, če ima mlada generacija vzornike."

Merckx v Pogačarju vidi sebe

Kolesarstvo v Belgiji je dobro organiziran šport, a v začetkih je veliko na plečih staršev, družine. "Nekateri imajo pomisleke, ker je zaradi prometa nevarno, a če imata dekle ali fant željo trenirati, jima to omogočijo. Na začetku je morda drago, a ko imaš kolo in plačaš tekmovalno licenco, nekako gre. Pri dvanajstih letih se pri nas začne. In če si dober kot mladinec, ti že dajo kolo, ampak zaradi najboljšega kolesa ne boš najboljši kolesar." Tega se Belgijci dobro zavedajo, vsaj Wim Vansevenant se je, nekdanji profesionalec, ki je znan po tem, da je bil trikrat zadnji na Tour de Franceu. Njegov sin Mauri Vansevenant, član QuickStepa, ki je denimo dobil ime po Špancu, zmagovalcu Vuelte 1991 Melcioru Mauriju, na začetkih sploh ni imel svoje opreme. "Kolo in čevlje je imel najprej od očeta. Ko sem Wima vprašal, zakaj, je rekel: 'Najprej mi mora dokazati, da se splača investirati denar v njegov šport.'"

Belgija ima veliko legend, a ena vendarle izstopa – Eddy Merckx je kolesarski bog. "Mislim, da je on ne le najboljši kolesar v zgodovini, ampak eden najbolj znanih obrazov na svetu sploh. Z njim sem bil v Los Angelesu in so ga na letališču vsi poznali. Ker on je kot Pele v nogometu, Maradona, vsi vedo zanju. Mislim, da nikoli ne bomo dobili novega Eddyja Merckxa," je dejal Coorevits. A danes 76-letnik je sam dejal, da je Tadej Pogačar njegov naslednik. "Zelo rad ga ima. Zakaj? Ker 30 let kasneje dirka z enakim stilom, z enakim nosom za razvoj dirke, vedno je lačen zmag, po drugi strani pa je zelo ponižen, skromen. Mislim, da vidi veliko sebe v njem, ko je bil še mlad, odsev svoje kariere. Eddy je vedno rekel, kolesarstvo ni le Tour de France. Kolesarstvo je vse. Pa je Tadej šel na Strade Bianche in zmagal, tudi Liege-Bastogne-Liege, ki ga je Merckx dobil petkrat, sedemkrat Milano-Sanremo, dvakrat Flandrijo …"

V nedeljo šampion, v ponedeljek mrtev

Belgijci so specialist za enodnevne dirke, vsako pomlad jih priredijo nešteto, v svetovni seriji imajo le eno etapno dirko v jesenskem delu. Pa še ta se imenuje po Beneluksu in gre čez mejo v Luksemburg ter na Nizozemsko. "Ne moreš delati dolgih dirk niti v Sloveniji, ker bi moral trikrat skozi isto mesto. Pri nas je enako, v enem tednu si okrog." Enodnevne dirke imajo tudi svoj čar. "To pomeni, da daš v enem dnevu čisto vse od sebe. Vseeno je, če si v ponedeljek mrtev, na pol mrtev ali povsem v redu, ker takrat dirke več ni. Pri več etapah pa moraš imeti ves čas telo v ravnovesju, ker moraš razmišljati o naslednjih dneh. Zato je bil Pogačar tako razočaran na cilju Flandrije. Želel si je zmago, vse je naredil, ampak mu ni uspelo in bo moral čakati celo leto, ne le en dan, na novo priložnost."

Coorevijtsu se zdi pomembno, da ima država (vsaj) dva kolesarja hkrati v svetovnem vrhu, meni, da rivalstvo veliko pripomore k dvigu priljubljenosti. Ob Merckxu so imeli de Vlaemincka, kasneje Boonena in Gilberta, zdaj van Aerta in Mathieuja van der Poela, ki je sicer Nizozemec, a je hodil v šolo v Belgiji in pri njih živi, pa so ga kar vzeli za svojega. In ta čas je nujno izkoristiti, polaga na dušo Slovencem. "Slovenija ta čas doživlja kolesarsko pravljico. Ljudje, ki delajo v kolesarstvu, se morajo zavedati, da lahko le zdaj ustvarijo uspešno naslednjo generacijo. Španija ima velike težave, svoj čas so imeli Alberta Contadorja, Joaquima Rodrigueza, Oscarja Freira, Alejandra Valverdeja ... zdaj pa nimajo nič. Vedno je tako, da ko zvezda sije, mora v ozadju rasti nova."

Pa to ni lastnost le kolesarstva, velja na vseh področjih. In Belgijci so se že opekli. "Justine Henin je bila francosko govoreča teniška zvezdnica, Kim Clijsters flamsko. Vse smo osvojili v ženskem tenisu, zdaj pa nič več." Tudi v kolesarstvu ni vse med in mleko, zmagovalca na dirki po Franciji čakajo že 46 let, ko je kot zadnji njihov v rumeni majici paradiral Lucien van Impe. "Boleče je, ampak poglejte Francoze, imajo enak problem (Bernard Hinault je kot zadnji slavil leta 1985, op. p.), Nizozemci pa tudi (Joop Zoetemelk leta 1980, op. p.). Čakamo novega šampiona. Lahko počneš, kar hočeš, ampak zvezda se mora roditi. Vprašanje, kdaj se bo nova za Slovenijo," je sklenil Hugo Coorevits.