(VAŠ GLAS) Čez 52 let pa spet

Novak Đoković mi je z vso naivnostjo, srčnostjo, poštenostjo nič več najstnika segel v dlan. Dogovor je bil sklenjen. Zvečer se v kafiču ob kampu Stella Maris, kjer dopustuje nešteto Slovencev, dobiva za intervju za Večer. "Seveda, prijatelj, ni problema, poznam jaz Maribor." Še tople dlani je ohladil vrišč. Bila je drobcena Italijanka, vražja punca. Nek sedmi, osmi ali deveti čut, ne vem, koliko jih je pri ženskah, ji je dal vedeti, o čem se meniva. V polomljeni angleščini se je začela dreti, da so pogovori novinarjev s top 10 tenisači sveta mogoči le prek njenih pisnih obrazcev. Top 10? Bilo je poletje 2007 v Umagu. Takrat je bil Nole že top 3. Pred njim pa, seveda, Roger Federer in Rafael Nadal.

Če si izpolnil formular gospe iz združenja ATP, si čakal, da te pokličejo. Zdelo se mi je, da je Đokoviću ob srečanju v troje najbolj nerodno. "Oprosti, prijatelj," je skomignil z rameni in se pogrezal vase. Baba je vreščala, nič narobe, pravila so pač pravila. Jaz pa sem slutil, da je to to, kar se intervjuja tiče. Seveda je bilo. K vragu s formularji, z ATP-tehtanjem, ali je več New York Times ali Večer. Đoković je naslednjo noč v Umagu izpadel.

Tako dolgo je v osmini finala nabijal z rojakom Viktorjem Troickim, da si je v lokalu ob teniškem parku lastnik grizel nohte. Imel je svoj program, čakajoče goste, a mu je direktor teniškega turnirja Slavko Rasberger zabičal, naj ga ne biksa z glasno muziko, dokler igrajo v umaški "školjki". Ampak ura je šla čez polnoč, pa tenisa še ni bilo konec. Nakar se je gostincu snelo. Ker je bil glasbeni gost večera neki sijajni Matić, zvrst - turbofolk, se je zadrl: zažgi, kolega! V hudih ritmih je Nole izgubil. Saj ne rečem, da ne bi izgubil tudi v tišini. Ampak začelo se je medijsko obtoževanje, da je na Jadran prišel na jadranje, zgolj uživat, ker so tam bili cela njegova družina in prijatelji. "Nikomur ne bi prepustil zmage, ne Federerju ne bratu ne rojaku," se je branil Đoković, skoraj na jok mu je šlo. Rasberger pa je razlagal, da je hotel še Nadala, ampak da bi morali, ker je bila glavna pokroviteljica turnirja Podravka, vsi v Evropi žreti vegeto, da bi si ga lahko privoščil.

Štirinajst let pozneje. Dvajset grand slam trofej pozneje. Srb je (p)ostal as, ki hkrati navdušuje in razburja. En dan oponaša šampione tenisa in nasmeji gledalce na stadionu, drugi dan svet razdvoji z jezno žogico v grlo newyorški sodnici. V enem trenutku je filantrop s fundacijo, ki zida šole in donira žrtvam poplav ter koronavirusa, v drugem razkolje javno mnenje s proticepilskimi tezami, hudiča, še z njegovim lanskim teniškim spektaklom v Zadru je iz plemenite ideje nastal covid šov. Ustanovi združenje, da bi bile nagrade višje za vse teniške profesionalce, ne le za peščico najboljših, ženskam pa zabrusi, da si ne zaslužijo enakega nagradnega sklada.

Vse to neskladje je ven udarilo na tribunah New Yorka. Eni so žvižgali Danilu Medvedjevu, da je delal dvojne napake, drugi so nosili majice, da Đoković ni njihov junak. On pa se je približeval popolnosti. Ni šlo. Saj se z 20 grand slam lovorikami že zdi skoraj popoln. A saj veste, kaj smo iskali v noči na ponedeljek - št. 21, da padeta Roger Federer in Rafael Nadal. Pa koledarski grand slam, da končno nekdo ponovi Roda Laverja iz leta 1969. Toda Rus je čisto nič kriv sesekal eno večjih zgodb v zgodovini športa. Zamislite si, 27:1 v zmagah, a obstaneš na robu joka. Kot je Đoković obstal leta 2007 v Umagu in leta 2021 v New Yorku. Bo potegnil do št. 21 in čez? Seveda bo. In bolje, da bo, da se ne bomo kot v nogometnem trikotniku Pele, Maradona, Messi prepirali, kdo je bil največji v teniški zgodovini. Le očitno neponovljivemu mejniku Roda Laverja se spet tako približamo čez nadaljnjih 52 let.