(KOMENTAR) Ogledal sem si Emo Freš 2022. In bil pošteno jezen ...

Z malce žlehtnobe lahko zapišem, da sem med poslušanjem skladb Eme Freš v soboto zvečer začutil bistveno več prijetnega vznemirjenja, ščemenja in optimizma, kot ob poslušanju odlomkov skladb "prave Eme". Ob čemer sem pravzaprav precej jezen. 

Če se je Ema Freš leta 2019 na TV Slovenija pojavila kot eksotičen nezemljan, ki so ga nekateri opazovali z veliko mero skepse, ali bo iz tega nastalo nekaj med Veselim toboganom, Karaokami, Bitko talentov in pravo Emo, je zdaj že jasno, da gre za popolnoma suveren festival, ki se ga lahko jemlje zelo zares. In tudi se ga. Pravzaprav je smešno, kako Emo 2022 promovirajo kot festival, na katerem bodo nastopili sami uveljavljeni izvajalci, Freš pa kot kvalifikacije novincev, pri čemer je na seznamu sodelujočih "prave" Eme kar nekaj imen, ki jih poznam približno tako dobro, kot poznam člane slovenske reprezentance v vaterpolu. Ema Freš - škoda, da so jo morali izpeljati koronsko sterilno, brez publike in večjega pompa - bi povsem dobro delovala tudi kot samostojni festival, navezava s "pravo" Emo pa ji daje še dodatno draž, saj odpira pot do največjega evropskega odra. 

In kaj smo slišali? Jasno, nekaj škarta in tipično zlajnanega podalpskega rimanega jamranja, ob katerem bi zehali celo na Slovenski popevki, a tudi vsaj štiri komade, ki bi si jih upal postaviti na evrovizijski oder. Z nekaj piljenja in brušenja. Česar na "pravi" Emi ne morem vedno trditi.

Več kot očitno je, da so mladi izvajalci zelo dobro poslušali, kaj se je zadnja leta dogajalo na Pesmi Evrovizije. Zdi se, da se všečni komadi na Frešu zgodijo bolj naravno, medtem ko se na Emi nekdo že kar preveč na silo trudi narediti slogovno pester nabor nečesa, kar naj bi bila urbana, ah in oh kakovostna in intelektualnemu okusu urednikov boljših radijskih postaj všečna glasba. To, da si popularen, poslušljiv in s potencialno uspešnico, na "'pravi" Emi ni vedno dovolj. Lahko se žiriji zdiš preveč kmetavzarski, ali pa gledalci bolj gledajo nekoga z večjimi joški. Freš je s tujino in končno zmago obremenjena manj, zato je prostora za drznost in eksperimentiranje več. 

Moji favoriti Freša 2022? Leya Leanne s skladbo Naked, ki je boljša od marsikatere skladbe, ki smo jo v zadnjih letih slišali na Pesmi Evrovizije, noro frajerski se mi je zdel Jon Vitezič s skladbo Jesus Style, ki je s striženjem na odru imel dober gag tudi za Torino, pa Anja Vodošek z Maniac, ki me je spomnila na kak evrovizijski predizbor v severni Evropi, pa dvojec Luma z  All In, nekakšna Zalagasper 2.0 z več seksapila, tekstila in drame.

Že na Talentih sem se silil, da bi me zagrabil val navdušenja nad De Liri, pa mi žal ne uspe. Se opravičujem. LPS in Disko bi pri pri meni zlahka šla skozi, a mi gre na živce, da je navdih z Evrovizije 2021 že kar preveč očiten. Je Evropa dovolj sklerozna? Morda. Nekoliko več sem pričakoval od Stele Sofie, katere komad je zame - vem, zvenelo bo grozno - preprosto preveč slovenski, a všečen.  Pod črto pa: niti en komad mi ni bil izrazito ne všeč. Kar je lep dosežek. Februarja tega stavka ne bom ponovil. 

Ema Freš je zelo konkretna platforma za lansiranje novih imen na glasbeno sceno in dobra izložba avtorjem in producentom, v kateri lahko najdejo novo obetavno ime za sodelovanje. Medtem ko talentšove komercialnih televizij bolj kot talent zanimajo tragične družinske zgodbe, prehranske motnje, telesne hibe in rejting dvigajoče solze, je Ema Freš trdno osredotočena na konkretne glasbene izdelke. Hkrati ponuja konkretno možnost nastopa pred celo Evropo, medtem ko se večini Talentov v najboljšem primeru obeta zgolj YouTube. 

In kako se je razpletla Ema Freš?  Na "pravo" Emo so se uvrstili Luma, Stela Sofia, LPS in Leya Leanne. Zadeva obeta na polno in Ema 2022 je zdaj še bolj nepredvidljiva. Se obeta prva freš zmaga? Po dveh letih sokličovanja, ki sta bili za našo predstavnico mučni prav toliko kot za gledalce, res potrebujemo nekaj svežega prepiha. Amen.