No, pred svečanim prejetjem zakramenta potrditve vere smo morali dan prej, na predvečer, na srečanje v župnijsko cerkev. Povabljeni so bili birmanci (njih petnajst), starši in botri, govoril pa nam je odposlanec splitsko-makarskega nadškofa, nepričakovano simpatičen možakar na pragu srednjih let. Najprej je nekaj modroval o veri, vstajenju in večnem življenju, o čem bi drugem, potem pa je krenil v izpraševanje mladih. Da vidimo, je rekel, kaj so se naši birmanci pri verouku naučili o evangeliju, evharistiji in pravilih življenja v katoliški veri. Dve minuti kasneje mu je iz ušes kadilo, obraz pa mu je spremenil nenadzorovan krč.
Seveda nobeden od petnajsterice mladih, ki bodo naslednji dan sprejeli tretji zakrament, vključujoč seveda tudi mojega birmanca, ni na nobeno vprašanje sestavil celovitega, popolnega odgovora. Vprašanja pa so bila bolj ali manj banalna, takšna, na katera bi mulci lahko odgovorili brez verouka, da so le redno spremljali informativne in druge poučne oddaje Hrvaške televizije ... Ko je še petnajsta kandidatka zajecljala (če se dobro spomnim, manjkal ji je le Marko, da bi uspešno, čeprav počasi, naštela vse štiri evangeliste), je odposlanec splitsko-makarskega nadškofa globoko vdihnil in se z zadnjimi močmi, trudeč se, da bi zvenel blago, obrnil na polnoletne: "Dobro, otroci so otroci, pa poglejmo zdaj še vas, polnoletne. Dragi starši in botri, prepričan sem, da imate vsi v svojih domovih Sveto pismo ali vsaj Novo zavezo. Zdaj pa bi vas prosil, da dvignete roko tisti, ki imate doma tudi katekizem Katoliške cerkve."
Kako naj bo drugačna čreda, ko so ji pastirji najboljši primer grešnosti?
Bilo nas je sto v tisti neveliki cerkvi, mnogi so stali na sredini in ob zidovih, a nihče, dobro sem videl, ni dvignil starševske ali botrske roke. Nihče razen enega. Za vraga, ne morem lagati v cerkvi: da, doma imam katekizem! Tistega iz leta 1994, modrega z rdečimi črkami na hrbtu (govorim seveda o hrvaški izdaji). Vem tudi, kje je njegovo mesto na polici in kakšen je bil dan, ko sem ga kupil na splitskem Peristilu, pred katedralo. "Piflar!" me je nežno dregnil pod rebra prijatelj, jaz pa sem samo skomignil z rameni, rahlo prestrašen zaradi možnosti, da me nadškofov odposlanec pokliče in začne izpraševati pred vsemi. Verjetno bi se nekako izvlekel, to knjigo vendarle enkrat na letno vzamem s police in prelistam, ko pri pisanju potrebujem kakšen dober primer ali citat. On pa me je ignoriral, za kar sem mu še danes hvaležen.
Te prigode sem se do zdaj spomnil večkrat, nikoli pa tako intenzivno in podrobno kot pred nekaj dnevi, ko se je v medijih pojavila vest, da je Zadrska nadškofija objavila izide ankete z naslovom Potrjeni za življenje v polnosti - prvo leto priprave kandidatov za slavje svete Potrditve. Po raziskavi, ki jo je na spletu anonimno med 750 adolescenti med 14. in 19. letom izvedla dr. Marijana Mohorić, redovnica in predavateljica na teološko-katehetskem oddelku Univerze v Zadru, je videti, da znatna večina mulcev, ki v srednji šoli obiskujejo verouk - če so prepričani, da bodo ostali anonimni - podpira vse tisto, zoper kar se Katoliška cerkev bojuje z vsemi razpoložljivimi sredstvi: podpirajo poroke istospolnih, predporočni seks, pravico do splava, delo ob nedeljah, lahke droge, evtanazijo ... Skratka - vse po vrsti.
Vsi mediji, ki jih spremljam na internetu, so posebej izpostavili (velik del tudi v naslovih) detajl, da kar 42 odstotkov tistih, ki obiskujejo verouk, tega ne počne po svoji volji, temveč zaradi vpliva staršev in družine. Le redki so, med njimi tudi portal škofije, mimogrede nejasno pojasnili, da se je cel ponujeni odgovor glasil "zaradi vpliva staršev ali nekaterih drugih pogojev". No, ti "nekateri drugi pogoji" so tisto, kar je meni zanimivo, ker ne verjamem, da so bili ključni samo pri teh 42 odstotkih iskrenih. Prepričan sem, da so bili ključni tudi pri vseh drugih (89,5 odstotka vseh anketirancev se je izjasnilo za katolike), kot sem prepričan tudi, da lahko resnični starševski vpliv merimo z zanemarljivim odstotkom, vsaj ko gre za vprašanje življenja v skladu z osnovami katoliškega nauka. Ker zelo redki so hrvaški katoliki, ki dejansko živijo po tem nauku. Vsi razen njih smo licemerni, dvolični ter po katekizmu resni in hudi grešniki.
Kako naj bo drugačna tudi čreda, če so ji pastirji najboljši primer licemerstva in vseobsegajoče grešnosti? Ljudje so neverjetno prilagodljiva vrsta, z nikomer drugim ni imela evolucija toliko dela, a licemerstvo je eden najbolj odpornih atavizmov. Nimam bolj avtentičnega primera kot sem sam: da nisem katoliško-ateistični licemer, ne bi v življenju nič dosegel, najmanj pa bi bil komu boter v cerkvi. A bil sem dvakrat - enkrat birmanski in enkrat krstni. Otrokom dobrih in častnih ljudi. Nam, rojenim, krščenim in odraščajočim v tem civilizacijskem krogu, doslednost nikoli ni bila močna stran. Če samo pogledate, kaj vse so danes nekdanji glasni člani partije, si boste zlahka zamislili, kaj vse so (bili) aktualni deklarirani verniki, še zlasti tisti najglasnejši.
Neki komentatorji na Hrvaškem so se razveselili izsledkov raziskave, ki ga je sestra Marijana iz Družbe Presvetega srca Jezusovega izvedla po neposrednem naročilu zadrskega nadškofa Želimirja Puljića. Ugotovili so namreč, da se zavest mladih spreminja in da bo sčasoma vse več tistih, ki bodo v anketah - anonimnih, seveda - priznavali, da niso zoper nobenega od pojavov, ki jih Katoliška cerkev (ki ji formalno pripadajo) obsoja. Čemu se torej ti komentatorji veselijo? Porastu števila licemerjev v družbi, ki je že zdaj kapilarno omreženo z licemerjem in neiskrenostjo?!
Če vprašate mene, je edina pozitivna stvar v tej zgodbi to, da je Zadrska nadškofija sploh objavila rezultate te (zanjo) porazne ankete. Kdo ve, koliko takih anket je bilo že opravljenih, pa so bili rezultati podlo zamolčani. Zakaj je bilo zdaj to storjeno, zakaj je nadškof Puljić odobril objavo in je sam pri tem sodeloval? Nimam pojma, možno je, da je do Zadrske nadškofije (zaradi sto let stare Rapalske pogodbe je to edina cerkvena provinca, ki je pod neposredno upravo Svetega sedeža - brez posredovanja Hrvaške škofovske konference) prišla iz Vatikana kaka depeša o skorajšnjih namerah papeža Frančiška, pa se je nadškof, sicer izpostavljeni turbokonzervativec, odločil potegniti dramatično potezo.
Kakšno, če ne licemerno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
