(POGLED) Tujci na drugi strani okenca

Mesto Maribor obožujem. Vem, kje se dobi najboljša kava in kje najboljše pivo, kje lahko naročite najboljši sladoled, v kateri galeriji se kupijo najlepše slike, v kateri trgovinici se dobijo najbolj izvirna darila, kdaj se gre v Poštno in kdaj v Mačko, ob kateri uri v soboto zjutraj je najboljša ponudba na tržnici, katera pekarna ima najbolj okusen kruh. Vem, kateri so najboljši sedeži v SNG Maribor in kateri del tribune v Ljudskem vrtu je najboljši za spremljanje tekme, odvisno od nasprotnika. V službi v Ljubljani mi večkrat rečejo, da sem prava Mariborčanka. Takrat sem neizmerno ponosna.

In čeprav resnično obožujem Maribor, obstajata dve hiši v našem mestu, ki se jima izogibam v velikem loku. Univerzitetni klinični center Maribor in Upravna enota Maribor. Predvidevam, da je razlog, zakaj ne maram obiskovati UKC, vsem poznan in razumljiv, zato se bom posvetila upravni enoti.

Upravna enota je bila, poleg šole in dijaškega doma, eden mojih prvih stikov s slovensko državo in slovenskimi državljani. Praktično takoj po tem, ko sem prispela, sem morala prijaviti začasno prebivališče in urediti vso dokumentacijo za tujce. Ne glede na to, da smo bile štiri Makedonke in vse stare šest let, ko je Jugoslavija razpadla, so nas uslužbenke pri okencu nagovorile v srbohrvaščini. Ali vsaj v nečem, kar se je tako slišalo. V jeziku, ki nam je bil enako tuj kot slovenski ali recimo ruski. V jeziku, ki se ga nikoli nismo učile in ga tudi nismo razumele. Razumele smo in tekoče govorile angleško, česar pa žal ne morem reči za uslužbenko, ki je delala v uradu za tujce. Pred kratkim smo v našem laboratoriju na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani zaposlili mlado raziskovalko iz Makedonije. Zanimalo me je, ali je vsaj danes drugače in ali je lahko uredila stvari v angleščini. Povedala mi je, da ne. Doživela je enako izkušnjo, kot sem jo sama pred leti. Kaže, da je ne glede na to, od kod tujec prihaja, uradni jezik v uradu za tujce mešanica srbohrvaščine in slovenščine.

Nekaj let kasneje, ko sem že diplomirala in se zaposlila, sem se ponovno znašla na upravni enoti, ko sem urejala stalno prebivališče v Mariboru. Imela sem pripravljeno mapo s potrebnimi dokumenti, ki mi jih je gospa državna uslužbenka po hitrem pregledu zalučala nazaj. Ko sem jo prijazno vprašala, ali je kaj narobe, mi je osorno odgovorila, da je moja dokumentacija nepopolna, da manjka dovoljenje lastnika stanovanja, da lahko bivam v njegovem stanovanju. Gospe sem čim bolj mirno razložila, da sem lastnica sama in da z veseljem podpišem izjavo, da lahko bivam v svojem lastnem stanovanju. Ja, tudi tujci smo lahko lastniki stanovanj, v katerih živimo.

Zadnja izkušnja je povsem sveža in povod za današnje besedilo. Nedavno sva z možem zaradi selitve obiskala Upravno enoto Maribor, da bi spremenila naslov prebivališča in uredila vse osebne dokumente. Po sicer obetavnem začetku me je gospa uslužbenka kmalu začela prepričevati, da pač ne razumem, kaj govori, in začela razlagati mojemu možu, Slovencu, ki je povedal povsem enako, kot sem sama. Do konca postopka me je ignorirala in urejala stvari z možem, Slovencem, ki pač razume, za razliko od mene.

Ne glede na to, da živim v Sloveniji že 17 let (dlje, kot sem živela v Makedoniji), da sem tukaj maturirala, diplomirala, doktorirala, dobila veliko nagrad, uspela pridobiti številne evropske projekte, pri katerih dela še več Slovencev, in pomagala pri financiranju pilotskih projektov za razvoj slovenskih skupnosti, pomagala slovenskim državljanom, da so prišli do diplome in doktoratov, se odpovedala makedonskemu državljanstvu, da bi sprejela slovenskega, sprejela dvojino in "narobe" štetje, si uredila življenje v najlepšem mestu na svetu, v Mariboru, sem na Upravni enoti Maribor še vedno, po vseh teh letih, izkušnjah in dosežkih, tujka, na katero uslužbenci pri okencu gledajo zviška in s katero se pogovarjajo v pokroviteljskem tonu. Zgoraj opisane negativne izkušnje z javnimi uslužbenci so le izjeme. V splošnem imam resnično lepe izkušnje s Slovenijo in Slovenci, ki so me zelo lepo sprejeli in se do mene po večini spoštljivo in prijateljsko obnašali. So pa ravno javni uslužbenci običajno prvi stik s tujci, ko se preselijo v Slovenijo. Zato je njihov odnos še toliko bolj pomemben.

Verjamem, da javnim uslužbencem na upravnih enotah ni enostavno zaupati nam, tujcem, še posebej tistim, ki prihajamo z juga. In to v časih, ko minister za notranje zadeve, ki je nepreklicno odstopil in nato nepreklicno preklical svoj odstop, vztrajno opozarja na vse možne nevarnosti zaradi tujcev ter neutrudno išče načine za intenziviranje postavljanja ograj in drugih tehničnih sredstev za nadzor južne meje. Vladajoča stranka pa z velikimi reklamnimi panoji ob avtocesti z besedami "Slovenska kmetija, slovenska družina, varna hrana" aludira na pomen čistosti slovenske družine pri pridobivanju nečesa tako eksistencialnega, kot je varna hrana. Še dobro, da moja mešana družina ne živi na kmetiji in bi proizvajala za zdravje slovenskih družin vprašljivo hrano.

Tujci mogoče res govorimo z naglasom, ampak ne pozabite, da smo se močno trudili in naučili tudi slovenščino. Vključno z dvojino in skloni, ki so nam povsem tuji in si ne znamo logično razložiti njihovega namena. V tujini, v marsikateri državi, tujci govorijo le angleško. Mogoče imamo svoje praznike, ampak spoštujemo in praznujemo tudi slovenske. Mogoče prihajamo s koncev, kjer se rekreirajo le profesionalni športniki, ampak hitro prevzamemo slovenske navade ter začnemo plaziti v hribe in kolesariti. Mogoče kdaj z nostalgijo razlagamo o svojih rojstnih krajih, ampak vedite, da smo v tujini največji promotorji Slovenije. Mogoče imamo radi drugačno hrano, samo bodimo iskreni, tudi Slovenci se ne branite čevapčičev in ajvarja.

Zato, dragi javni uslužbenci, naslednjič, ko boste imeli na drugi strani okenca kakšnega tujca, za sekundo pomislite, preden se začnete obtožujoče in/ali osorno pogovarjati. Ne veste, kdo sedi na drugi strani in iz kakšnih razlogov je na tem mestu. Pred vami je mogoče vaš bodoči zdravnik ali zobozdravnica. Mogoče je to vzgojiteljica ali učiteljica vaših otrok. Mogoče bo to postal vaš najljubši glasbenik ali starš športnika, za katerega bo navijala vsa Slovenija. Mogoče bo novinarka ali pisatelj svetovne uspešnice. Mogoče je radijski voditelj, ki ga posluša številna Slovenija. Mogoče bo ta oseba v prihodnje delala v kakšnem domu za starejše in skrbela za vaše starše. Mogoče bo čez nekaj let postala inženirka leta, ministrica ali celo evropska poslanka. Mogoče pa je samo običajen človek, ki v svojem rojstnem kraju ni dobil priložnosti in je bil primoran zapustiti svojo družino, oditi v tujino in tako poskrbeti za preživetje sebe in svoje družine. Ne glede na to, kdo je ali še bo postal, je le človek, ki si enako kot vi zasluži vse spoštovanje in enako obravnavo. Človek, ki si ne glede na svoje korenine, enako kot ljudje, ki so se rodili tukaj, želi samo najboljše za mesto in državo, v katerih živi.