Maja Furman
S patrom Karlom Gržanom smo se pogovarjali, kako v negotovih časih, v katerih smo, najdemo radost, mir, dobro počutje in celostno zdravje. Zaupal nam je tudi zlato pravilo, ki ga je modro upoštevati, ko nas zajameta tesnoba ali strah. Njemu za dvig iz »senc« pomagajo že kavica pri sosedih, cvetoč travnik in bližina živali. Zaupal nam je tudi, kako je s srečo v življenju. Prisluhnite.
Pogovoru prisluhnite na povezavi TUKAJ.
Pater Gržan, dobrodošli. Kako ste?
Pozdravljeni. Prijetno je, sonce sije, sem na obisku pri sosedih in ravnokar smo zaključili s kosilom. Zdaj me čaka še kavica. (smeh) Pod mano se iskri Savinja, obdajajo me gozdovi, res smo doma sredi razkošja. Cela Slovenija je prelepa, pestra in raznolika.
Prisluhnite pogovoru, v katerem boste med drugim izvedeli:
- zakaj moramo biti, ko nam je hudo in ko smo v stiski, pozorni na vse, kar nas krepi in radosti,
- kaj pomeni, da se »odločimo za srečo«,
- kako premoščamo strah, stisko in negotovost,
- zakaj je pomembno, da imamo pristen stik z naravo in vsemi živimi bitji,
- kako si pomagamo, da se dvignemo iz senčnih obdobij življenja,
- kaj je ljubeča prisotnost in zakaj je tako zelo pomembna za kakovost našega bivanja,
- zakaj je pomembno, da sledimo tistemu, kar nam dviga pozitivno misel,
- kaj je »zlato pravilo«, ki ga je dobro upoštevati, ko nam je hudo
- in še veliko navdihujočih razmišljanj in modrosti o življenju.
Pravite, da narava zdravi sama po sebi. Vi živite v idiličnem okolju, obkroženi z neokrnjeno naravo v družbi kobile Kapre.
Tako je, moja Kapra je stara 18 let. Do vseh živali imam zelo spoštljiv odnos, ne samo do nje. Živali so mi najbolj stale ob strani, ko so ostali pričakovali, da bi že moral okrevati po možganski kapi, vendar še nisem bil dobro. Takrat so bile živali moje najbolj potrpežljive in sočutne spremljevalke. Bolj bi morali živeti v sožitju z naravo. Vsaka rožca nas lahko krepi. Nek zeliščar mi je nekoč povedal fascinantno misel, da v okolju, kjer živimo, rastejo rože, ki bi nas lahko okrepile v primeru, da bi bila naše zdravje in počutje ogrožena, samo živeti moramo znati v sožitju z naravo, ki nas obdaja. Moji sosedje so jelen, ki me redno zbuja zadnje dni, volk, jazbec, lisice itd. Res, zelo prijetno je živeti v sožitju z naravo.
Ko se človek ne znajde, ko je nemočen, takrat vstopi narava.
Se lahko sposobnosti bivanja v sožitju z naravo naučimo, ali je ta lastnost dana zgolj nekaterim posameznikom?
Sam sem prišel do tega (spo)znanja v času osebne stiske. Ko je nastajala komuna na Razborju, ko sem bil za vse sam, redki so mi stali ob strani, skrbeti sem moral za vsa sredstva, voditi obnovo in pripravljati ljudi, takrat sem se neko noč vračal proti župnišču in med potjo doživljal globoko stisko in tesnobo. Ko sem se peljal skozi gozd, so sredi ceste stale tri srne, ki se niso umaknile. Ustavil sem avto vzporedno z njimi in smo se gledali … Narava je izjemno sočutna do nas, vedno nas podpre. Ko se človek ne znajde, ko je nemočen, takrat vstopi narava. Živali imajo izjemno čustveno inteligenco, ljudje smo jim zelo krivično odvzeli razsežnost duše. Bog ne more ustvariti nič površnega, vse ima svojo globino, čutenje, tudi rožce. Ko se zazreš v žuželko ali rožco, dobiš toliko moči in energije … Pomembna je ljubeča prisotnost, ki nam je ne bi smeli vzeti. Ko nas opozarjajo, da je treba varovati telo, naj nas spomnijo, da je treba varovati tudi dušo, njene moči, njeno kondicijo.
Lahko nastalo situacijo, v katero nas je pahnil virus, izkoristimo tudi sebi v prid?
Seveda. Zdaj lahko še bolj ozavestimo, kaj je v sklopu človečnosti in pristnega odnosa do stvarstva, kaj je v sklopu žlahtnega medsebojnega sožitja …
Več vsebine vas čaka v podkastu Večer v živo.
Pogovor je vodila Maja Furman. Spremljajte dogodke Večer v živo na spletni strani www.vecer.com/vzivo.
