Andrej Vizjak je še vedno minister, kljub aferi, ki je javnosti razkrila njegov pravi obraz.
Potem ko je bil objavljen posnetek pogovora iz leta 2007 med aktualnim ministrom za okolje Andrejem Vizjakom in Bojanom Petanom, ki lastniško obvladuje DZS, Terme Čatež in časopisno hišo Dnevnik, se v javnosti postavlja predvsem vprašanje, koliko je sicer v slovenskem gospodarstvu tovrstnih praks, pri katerih ima politika glavno vlogo. V posnetku, ki ga je objavil Pop TV, takratni minister za gospodarstvo Vizjak med drugim Petanu svetuje, naj ne plača davkov. Ob tem ga pomiri tudi z besedami, da bodo našli sodnika, ki mu bodo strli jajca. Ali gre v tem in morebitnih podobnih primerih za ekscese, ki odstopajo od običajnih praks, ali pa se je tovrstno ravnanje že tako razraslo, da je postalo sprejemljivo? Pri tem so na eni strani primeri zasebnih družb, ki jim politika obljublja določene privilegije. Na drugi strani pa gre za lomastenje politike v podjetjih, ki so v večinski državni lasti ali ima država v njih pomemben lastniški delež. Med temi v zadnjem času najbolj odmeva poskus menjave uprave v družbi Gen-I. Ena vidnejših kadrovskih potez s političnim predznakom v tem mandatu je bilo tudi imenovanje vidnega člana Nove Slovenije Valentina Hajdinjaka na čelo Darsa.
Abnormalne stvari so postale normalne
Ekonomist dr. Marko Jaklič z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani meni, da je bilo na tem področju več reda po globalni gospodarski krizi pred dobrim desetletjem, pa tudi Miro Cerar je po njegovem mnenju kot predsednik vlade skušal doseči neko distanco politike do dogajanja v gospodarstvu. "A so do danes takšne prakse že postale nekaj običajnega. Ne gre samo za to vlado, temveč se je začelo že z vlado Marjana Šarca, ki je zelo hitro po nastopu začela kadrovati. To je bilo bistveno agresivnejše od tistega v Cerarjevi vladi." Kot še poudarja Jaklič, se tudi v medijih večkrat poroča o članih vodstvenih organov gospodarskih družb, ki da so bili imenovani iz kvote ene od političnih strank. "Tu se nimamo kaj pogovarjati o kakšnih kvotah. Ti ljudje so zasebno lahko člani političnih strank, ne morejo pa biti aktivni člani strank. Prav tako ne moremo govoriti o kvotah, kot da je to nekaj normalnega, to velja tako za nadzornike kot tudi za predsednike uprav. Torej določene abnormalne stvari v razpravah že obravnavamo kot normalne." Jaklič meni, da je neposredno vtikanje politike v podjetja, v katerih ima država lastniški delež, postalo že standard ravnanja v Sloveniji. Hkrati opozarja, da gre za širšo težavo: "V nekaterih primerih politiki, ko pridejo na oblast, mislijo, da s tem dobijo tudi državno premoženje v last. Tudi v primeru neposrednih trgovanj politike z zasebnimi podjetji v zvezi z določenimi koristmi gre za koruptivne zadeve."
Kot še pove Jaklič, raziskave javnega mnenja kažejo, da so Slovenci prepričani, da je tega v državi veliko. Kaj je sploh možno storiti, da bi spremenili kulturo takega ravnanja? "Gre za sisteme vrednot, ki smo jih začeli na veliko kršiti, kot so recimo normalne prakse po pravilih OECD, zato ker očitno takšen način delovanja ni kaznovan. Pa tudi politika je poskrbela za to, da je vse videti normalno, češ to vsi delajo, bomo pa še mi. V Avstriji, kjer prevladuje drugačna kultura, politiki odstopajo zaradi veliko manjših prekrškov. Pri nas pa te samorefleksije ni, ker ni potrebna." To pa se po Jakličevem mnenju pozna na več ravneh: "Ljudje ne zaupajo vsakokratni vladi in politiki, na koncu ne zaupajo več nikomur, niti Cerkvi ali znanosti, pa še drug drugemu ne. In to je eden glavnih razlogov, da nam gre v epidemiji tako slabo, saj smo razsuta družba." Še večje težave bodo nastale na dolgi rok, opozarja Jaklič: "S tako stopnjo nezaupanja bomo težko postali inovativna družba, saj prevladuje občutek, da vsi goljufajo, da se ne izplača biti pošten in ustvarjalen."
Vzroki tudi v nikoli dokončani privatizaciji
Tudi nekateri predstavniki gospodarstva so ogorčeni nad načinom dogovarjanja, ki je bil javnosti predstavljen v aferi Glupi davki. "Komunikacija med Vizjakom in Petanom je eklatanten primer slabe prakse, ki pa očitno ni izjema. Tokrat so se posnetki pač znašli v javnosti in ljudje se upravičeno sprašujejo, ali je kaj takega sploh mogoče. Seveda je mogoče in dogaja se, zato je težko zaupati v transparentnost delovanja politike in gospodarstva. Kot gospodarstveniku, ki se pošteno borim na trgu in plačujem vse davčne obveznosti, mi je skrajno mučno opazovati, kaj v Sloveniji povzročajo leta in leta negativne selekcije," pravi direktor družbe Lunos Milan Kuster.
Direktor družbe Roto Štefan Pavlinjek pravi, da osnovna težava izvira iz dejstva, da v Sloveniji ni bila nikoli do konca izvedena privatizacija: "Tako še vedno imamo podjetja, s katerimi država manipulira. S podjetjem v zasebni lasti se to ne da, saj je tam znan lastnik s svojim kapitalom." V primerih, kjer pa vseeno prihaja do nedovoljenih praks med zasebnimi podjetji in politiko, Pavlinjek meni, da je teh več v tistih delih države, kjer je podjetjem razdeljenih največ državnih sredstev - v osrednji Sloveniji. Obstoječe stanje je po njegovih besedah povezano tudi s tem, da v politiko vstopajo ljudje, ki v družbi ne uživajo posebnega ugleda. "V ZDA ne moreš priti v politiko, če nimaš za sabo določenega kapitala in ugleda. Tak človek se ne bo pustil kupiti za majhen denar. Pri nas pa gre marsikdo v politiko ravno za to, da bi hitro prišel do vpliva in denarja."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
