Svet je v naših rokah. Oblikujemo usodo naslednjih generacij. Naše ideje bodo oblikovale naša dejanja in na temu bo temeljila prihodnost. Temelj razvijanja in inovacij je znanje. Izvir znanja je v izobraževanju. V šolah, kamor trenutno ne moremo. Nimamo možnosti pridobivati znanja na način, kakršnega smo bili vajeni. Postajamo negotovi, nemotivirani in tesnobni. Sprašujemo se, kje je konec tega. Radi bi se vrnili na stara pota. Verjamem, da smo imeli vsi načrtovane cilje in se nam sedaj zdi, da nismo na pravi poti. Prekinili so se socialni stiki, ki oblikujejo našo družbo. Vso znanje, ki ga imamo, je odraz druženja z drugimi ljudmi, ki nam predajajo znanje.
Ocenjevanja so zelo različna. Šole so prejele le priporočila in se zato načini in merila ocenjevanja močno razlikujejo. Nekateri sploh nimajo ocenjevanj, saj za osnovnošolce niso obvezna. Veliko tekmovanj ni bilo izvedenih, šolske proslave potekajo na spletu, sporazumevamo se preko elektronske pošte in video klicev. Kako daleč lahko to gre, ne ve žal nihče.
Znano je, da se večina ljudi s spremembami težko spopade. Vajeni smo udobja in socializiranosti. Sedaj pa smo na preizkušnji. Mentalno bodo obstali samo tisti, ki se s spremembami in negativnostjo znajo soočiti. Glede na to, da je šola v celoti na daljavo, motivacije krepko primanjkuje. Obiskovanje športnih aktivnosti se je prekinilo, le profesionalni športniki lahko nadaljujejo s treningi. Niti obvezne športne vzgoje v šoli ne obiskujemo več. Zato mislim, da ne bi smeli biti presenečeni, ko bomo videli, kako se je fizična pripravljenost poslabšala. Seveda ne pri vseh, vendar pri tistih, ki so bili prej aktivni samo v šoli, se zagotovo je. V takih razmerah so žal še bolj vidne razlike med posamezniki. Nekateri nimajo računalnikov niti primernega prostora, kjer bi lahko v miru sledili video konferencam. Tukaj se pojavljajo resne težave. Povrh vsega je morda tisti, ki živi v slabih socialnih razmerah, dobil še kakšno slabo oceno in ga je to čisto vrglo iz tira. Lahko si priznamo, da vsi poznamo takšne ali drugačne ljudi, ki so mentalno čisto na dnu. A jim ne moremo pomagati neposredno, saj se ne smemo družiti z ljudmi izven gospodinjstva. Na moji šoli sem tutorka in sem na voljo komurkoli, ki potrebuje pomoč. Veliko tudi jih, vendar si ne upajo povedati ali pa se jim enostavno ne zdi smiselno, da bomo znova vse urejali preko medijev. Tukaj je začaran krog. Šola je enako, morda celo bolj zahtevna, obenem pa se spopadamo z mentalnim zdravjem. Počutimo se utesnjene, saj večino časa preživimo doma in naš življenjski ritem se je čisto spremenil. Zato bi bilo zelo pomembno in potrebno, da bi se vrnili v šole.
Princip delovanja šol je skrbno načrtovan. Vse skupaj je organizirano in tako smo tudi mi produktivnejši in uspešnejši, saj imamo vsak dan nastavljen načrt-šolski urnik. Učitelji so ljudje, ki z nami delijo znanje in nas priganjajo k učenju. Sošolci in sošolke so ljudje, ki se skupaj z nami učijo. Četudi so nam morda konkurenca, je to dobro, saj le na takšen način napredujemo. Skušamo biti boljši iz dneva v dan, radi bi napredovali. Če smo pa cele dneve doma, vstanemo 5 minut pred video konferenco in jo morda celo preživimo v postelji (če ni nujno imeti kamere), od tega odnesemo zelo malo. Splošno znano je, da so tisti, ki se ukvarjajo s športom, v povprečju bolj uspešni. Podobno je z delovanjem šol. Ocenjevanju in socialnem stiku se v šoli težko izognemo. Ravno to pa nas uči o življenju. V šoli se ne gre le za ocene in tekmovanja, temveč za sobivanje. V razredih preživimo polovico dneva in zato šola močno prispeva k oblikovanju naše osebnosti. Med šolskimi urami se učimo spoštovati drug drugega in se navajamo na raznolikost. Kaj kmalu ugotovimo, da smo si neverjetno različni, vendar imamo enake pravice. Vsi si zaslužimo izobrazbo. V ogromno državah po svetu te možnosti nimajo, vse pa je še bolj otežil koronavirus.
Potrudimo pa se le najti pot, da odpremo šole. To je zelo pomembno, saj svet stoji na mladih. Če ne bomo prejeli vsega znanja, ki ga potrebujemo, bomo težje vodili in oblikovali svet v prihodnost. Učimo se za prihodnost.
Živa Kravanja Duh je dijakinja prvega letnika Gimnazije Koper.
