Knjiga Hrabroslava Pergerja: Devet generacij izjemnih zgodb

Hrabroslav Perger, znani medičar, lectar in svečar iz Slovenj Gradca je izdal svojo prvo knjigo. V njej je za prijatelje Hrabro, ki je poznan kot človek, ki hodi neko svojo pot in da so zanj ovire izzivi, popisal svojo življenjsko zgodbo, ki jo je pomagal ubesediti novinar Lucijan Zalokar. V knjigi je polno zgodb o njegovem življenju in delu, mrgoli pa tudi zanimivih misli - ena od njih je na zadnji strani knjige zapisana v slogu: "Lea, veš, da sem nepopustljiv, kar rečem, tudi naredim. Tebi v spomin pa sem jo le napisal." Lea je namreč njegova pokojna žena, ki se je spomnila tudi naslova knjige.

Ko se rodiš dvakrat, na svet gledaš drugače

"Med vožnjo z avtom z enega od lektoriranj sva razpravljala o naslovu. Pa je rekla, kaj, če bi bil čisto enostaven - Hrabro srce. Ves srečen sem jo objel, pri tem pa skoraj zapeljal v jarek. Ta je pravi in to bo," se dogodka izpred nekaj let spominja Hrabroslav. Knjiga, ki govori o generacijah Pergerjev skozi oči predstavnika osme generacije te znamenite medičarske družine, je namreč nastajala dobro desetletje. "Napisal sem jo za svojo dušo, za svoje srce, za prednike in potomce. To mi je najbolj pomembno," je povedal in hudomušno dodal, da, če bodo kaj prodali, pa bo tudi dobro. Novinarka in publicistka Vesna Milek, ki je moderirala predstavitev, je knjigo primerjala z vožnjo po toboganu. To pa zato, ker je knjiga o smehu, solzah, je ljubezenska zgodba, tudi o ljubezni do športa, pa "kšeftu" in boleči izgubi je govora. 

Začne se s Hrabrovim drugim rojstvom. Mali Hrabro je bil že od rojstva v očetovi delavnici. Ležal je v pleteni košari pod mizo in ko je bil star eno leto, mu je oče dal košček medenega testa, da se je zamotil. "Malo sem ga verjetno pojedel, kar ga je ostalo, pa sem oblikoval v srce. To je bilo moje prvo lectovo srce," se spominja Hrabro, ki v otroštvu ni obiskoval vrtca, saj je bil rezerviran le za otroke, katerih starši so bili v državnih službah. Zato je dneve preživljal v družinski delavnici, kar ga je skoraj stalo življenja. Pri štirih letih je padel v vročo maso za bonbone. Pol leta je bil v komi, zbudil pa se je še z eno glavo - mehurjem iz sladkorja in kože. To je bilo njegovo drugo rojstvo, ki ga je na nek način zaznamovalo tudi v karakterju, saj je poznan kot človek, ki si upa marsikaj, je tudi drzen, razmišlja izven okvirjev.

Takšna je tudi njegova knjiga, ki obsega skoraj 500 strani. "Mladi novinar Lucijan mi je enkrat rekel - Hrabro, če bi ti sam knjigo napisal, bi verjetno obsegala 5000 strani. Res je. izbrala sva le najboljše zgodbe, pa je kljub temu obsežna. In potem je predlagal, da na prvo stran napišemo V spomin dragi Lei. Pa sem rekel, to vsi pišejo. Napišimo to, kar je Lea rekla: Hrabro, ti knjige nikoli ne boš napisal, saj preveč kompliciraš. A sem jo - njej v spomin," razlaga Hrabro, ki vsakodnevno s psom Sitom hodi po Leini srčkovi poti. Okoli sedem kilometrov dolgo pot po Dobravi je tako poimenoval zato, ker je na njej našel pet kamnov v obliki srčka. Vedno opravita isto pot, vmes se ustavita še na pokopališču Stari trg in prižgeta svečko. Vsako jutro in vsak večer. "Sit je moj zdravnik. Če ne bi bilo njega, bi verjetno že umrl," razmišlja Hrabro, ki ga je nedavna operacija kolena za nekaj časa nekoliko omejila v gibanju. 

Jabolko ne pade daleč od drevesa

Pergerji tradicijo medičarstva, lectarstva in svečarstva ohranjajo od leta 1757. Sinova sta že deveta generacija, ki se ukvarjata s to umetnostno obrtjo. "Jabolko ne pade daleč od drevesa. Jaz sem po očetu, mlajši sin Lucian je po meni, starejši sin Boštjan je priden, marljiv, najboljši delavec na svetu, svetovni mojster za lectarstvo, a nima prodajne žilice, ima jo pa Lucian. Oče me je vedno učil, ti moraš biti najboljši, fantastično delati, a moraš znati tudi prodajati. Kaj ti pomaga, če delaš mojstrovine, če nimaš trga. Lucian to obvlada, naši izdelki so na vseh kontinentih sveta, razen v Avstraliji. Naše bio bombone je prodal celo na Japonsko. To je velika stvar!" je na svoja sinova in tudi Leino hči Ines, ki prav tako pomaga v družinski delavnici na Glavnem trgu v Slovenj Gradcu, ponosen Hrabro. 

Pritrdi mu Boštjan, ki se najboljše počuti v delavnici pri krašenju in peki medenjakov ter drugih lectarskih dobrot: "Lucian je študiral marketing, jaz pa sem že od nekdaj hotel srčke delati. Temu poklicu sem predan že od malih nog in zelo sem vesel, da je delo razdeljeno na tak način." 

Da je knjiga edini izdelek v zadnjih letih, ki nima marketinškega plana, pa prida Lucian. "To je naš življenjski projekt in mislim, da je tako prav. To je naše srce, naša zgodovina, predstavljena na pravi način. Zaokrožuje vso zgodovino Pergerjev, od stvari, ki niso bile prijetne, do tistih, na katere smo ponosni. Življenje je tako - vzponi in padci, lepe in dobre stvari, včasih tudi žalostne. Smeh, solze, veselje, sreča in globoko spoštovanje, to so besede, s katerimi bi lahko opisal to knjigo."