V podvodni svet želi pritegniti več navdušencev za potapljanje

Morski psi, dugongi, mante, želve, delfini in druge morske živali 39-letnega Radeljčana vedno znova privabijo v podvodni morski svet, do katerega goji veliko spoštovanje. Tine Vuga od otroštva obožuje morje in potapljanje na vdih, pred šestimi leti pa ga je zasvojilo potapljanje z jeklenko, tako lahko morske globine v kosu raziskuje tudi eno uro. K prvemu koraku ga je spodbudil njegov 63-letni oče, ki se je dolga leta želel preizkusiti kot potapljač. Oče in sin sta se tako odpravila v Maribor, v bazen, kjer sta se prvič pobliže spoznala z opremo. Prvi poskus ju je tako navdušil, da sta se kmalu zatem odpeljala na morje in z inštruktorjem opravila tečaj. Dosti sta se naučila še sama, kasneje pa se pridružila Društvu za podvodne dejavnosti Trbovlje.

Za potapljanje nikoli ni prepozno oziroma prehitro, pravi Vuga, o tem pa priča tudi starostno mešana druščina potapljačev v njihovem društvu. Vuga je z leti opravil še nadaljevalni tečaj, prvo pomoč pri potapljanju, tečaj za potapljača reševalca, decembra lani pa je postal inštruktor. Njegova želja je, da bi v Radljah nekoč ustanovil potapljaško društvo, še prej pa si želi organizirati tečaje in privabiti čim več potapljaških navdušencev.

Nedavno je na Maldivih doživel svojo najboljšo potapljaško izkušnjo, ko se je potapljal tudi z morskim psom kitovcem. "Zelo je bilo zanimivo. Pri takem potopu moraš biti miren, plavati ob grebenu in jih pustiti pri miru. Sami se namreč oddaljijo in ne pridejo blizu. Zelo redko se zgodi, da morski pes napade, to je ponavadi napaka potapljača," je povedal o potapljanju z morskimi psi.

​Pod vodo vsaj v paru

Lani se je zaradi omejitev, povezanih z epidemijo covida-19, potapljal nekoliko manj, letos pa je prvi potop opravil 1. januarja v Piranu. Sicer za potapljanje nameni skoraj vsak svoj dopust, prost dan, potaplja se vsaj enkrat ali dvakrat na mesec, najpogosteje na Hrvaškem, petkrat se je že tudi v Egiptu. Pogosto se na pot odpravijo kar s klubom, včasih pa gre tudi v lastni režiji, s prijatelji.

"Sam se ne smeš potapljati, biti moraš vsaj v paru, da lahko, če slučajno do česa pride, pomagaš," je opozoril in se spomnil dogodka, ko je moral posredovati tudi sam. Nepozabne, a težke potope so doživeli tudi na Maldivih, kjer jim je kar pet dni potapljanje oteževal monsun z neurji. "Ko si prišel iz vode, nisi nič videl. Vedel si, da je nekje ladja, tako si se lahko samo držal boje in čakal, ali te bodo videli. Na odprtem morju, ko ni okrog tebe nič, ti res ni čisto vseeno," je priznal. Na Maldivih so imeli vsak svojega inštruktorja, potapljali so se v skupini štirih, petih potapljačev. Cel teden so križarili, imeli so glavno in pomožno ladjo, ki jih je odpeljala na potope. Potapljali so se na globini 25 do 30 metrov, na kateri porabiš več zraka, zato so se lahko potapljali največ 50 minut. Voda je imela 32 stopinj, na 30 metrih globine pa 30.

​Ostati moraš miren

Na slovenski Obali je manj podvodnega življenja, sploh zdaj poleti, ko se dvigne mulj in ne vidiš niti tri metre pred sabo, pripoveduje. Zanimivo si je ogledati le nekaj potopljenih bark, motorno kolo, katrco v Fiesi. V Piranu na drugi strani je vidljivost malo boljša.

Drugače je na Hrvaškem. Pogosto hodijo na Krk, v Kraljevico in Kostreno, tam so lahko opazovali ribe, jastoge, raroge. "Ko mimo tebe priplava kaj večjega, se ne smeš ustrašiti. Ostati moraš miren," je povedal in se spomnil na nočni potop ob mantah na Maldivih. Ladja je bila zasidrana na mestu, kjer se ponavadi zadržujejo, vanjo so usmerili reflektor, in ko ga mante zagledajo, začnejo krožiti. Takrat se potapljači potopijo na 15 metrov, posvetijo z baterijo in že nad njihovo glavo plava manta. "To je čudovita izkušnja," je povedal. Lepo in čisto morje z veliko življenja je tudi v Egiptu, v Hurgadi, kjer so jih med "tavhanjem" prišli pozdravit delfini. "Pod vodo se lahko resnično sprostiš, uživaš v miru in tišini," je povedal. Podvodni ribolov ga ne zanima, sam ribe v svojem okolju le opazuje in fotografira, še doda.