Petra Lesjak Tušek
Odličen podaljšek praznovanja kulturnega praznika je bil četrtkov literarni večer s pisateljem Dragom Jančarjem, ki je pričakovano povsem napolnil razstavišče Koroške osrednje knjižnice. Pogovor, ki ga je s pisateljem vodil celjski knjižničar, pesnik in pedagog Kristian Koželj, je bil osredotočen na zdaj že kultni Jančarjev roman To noč sem jo videl in je prečesaval dimenzije razumevanja človeških usod, ki so, kot sta ugotavljala gosta knjižnice, zadele, pretresle in prevzele bralce.
Za roman tudi po 13 letih od prvega izida in prek desetih natisih (nazadnje založbe Beletrina, pri kateri je izšel tudi pisateljev zadnji roman Ob nastanku sveta) vlada veliko zanimanje. Preveden je že v skoraj 30 jezikov, nazadnje v bolgarski jezik. Prav ta konec tedna se Jančar, kot je povedal koroškemu občinstvu, odpravlja v Bolgarijo, kjer bo gostoval ob predstavitvi novega prevoda. Roman je tudi zvočna knjiga, predvajana na programu Ars, številne odzive je imela tudi njegova odrska uprizoritev (koprodukcija Drame SNG Maribor s Cankarjevim domom Ljubljana, z dunajskim Burgteatrom in s srbskim Jugoslovenskim dramskim pozorištem režiserja Janeza Pipana), ob kateri je bil Jančar zadovoljen. Vse predstavljive okvirje je presegel z nagradami in nominacijami zanje tako v slovenskem kot mednarodnem merilu (kresnik, kresnik desetletja, leta 2014 je prejel francosko nagrado za najboljšo tujo knjigo, bil pa nominiran še za knjižne nagrade v Franciji, Rusiji in na Poljskem).
"Najraje bi se naredil skromnega, me je samega presenetilo. Zdelo se mi je, da pišem zgodbo, ki me je prevzela, pretresla in nisem sanjal, da bo uspešnica. Ljudi je na neki točki zadela," je razlagal Jančar, ki je na Koroškem spomnil, da je del romana napisal prav tam, in sicer na kmetiji nad Slovenj Gradcem, kjer je najel hiško in delal. Sredi zgodovine človeškega življenja so ljudje, ki so hoteli le preživeti, skoraj ni družine, ki ne bi bila tako ali drugače povezana s strašno vojno, je opisoval Jančar. Da v delu ne gre za politiko, ideologijo, ampak za poskus globljega razumevanja človeških usod, hkrati pa za fiktivno obdelavo zgodovine trenutka, ki izhaja iz realnih virov; osrednji lik Veronika Zarnik je pripovedovalce zaznamovala na močan način; v pretresljivih pripovedih pa so tudi trenutki sreče, lepote, narave, glasbe, sta razpravljala literata. Govorila sta o spominu in pozabi, vseprisotnih občutkih krivde, kako ostane gorje, ne le premaganim, temveč tudi zmagovalcem, pa tudi o empatiji do literarnih likov, ki jo, kot je izpostavil Koželj, avtor odlično zmore sam in jo hkrati prenese do bralcev. Ta in še nekatere primerjave Koželja v pogovoru, pa tudi iz občinstva, so pozitivno presenetile, nagovorile Jančarja. Govoril je tudi o tem, kako nikoli ni verjel, da lahko literatura spreminja življenja, a ocenil, kako se je vendarle izkazalo, da lahko ponuja možnost sprave na majhnem fragmentu, ko individualne usode prehajajo v kolektivno zavest.
