Med zapornicami na Igu: "Upam, da bom za božič že doma"

Tukaj nismo, da obsojenkam sodimo, to so storila že sodišča, ko so jih obsodila. Naša naloga je, da jim skušamo osmisliti čas, ki ga preživljajo tukaj v zavodu, in jim skušamo nuditi human in človeka vreden način bivanja. Stiske obsojenk so zelo hude, še posebej zdaj, v času epidemije koronavirusa, ko so obiski zelo omejeni v zavodu. Obsojenke na polodprtem in odprtem oddelku, ki imajo sicer zunajzavodske ugodnosti, jih zdaj nimajo. Tiste, ki so mame, imajo še dodatne skrbi, na primer kako bodo delali otroci šolo na daljavo, kdo jim bo pri tem pomagal in drugo. Kljub temu da so v zaporu, skušajo svoje materinske naloge čim boljše opraviti," pravi direktorica ženskega zapora na Igu Tadeja Glavica. Zapor smo obiskali, da bi videli, kako poteka življenje znotraj rešetk edinega ženskega zapora pri nas, saj se ukrepi zaradi epidemije covida-19 izvajajo tudi v vseh zaporih (nošenje mask, razkuževanje, spoštovanje dovoljene razdalje, omejitev obiskov ...).

Zelo pomembni stiki zaprtih oseb s svojci

​Po opravljenih formalnostih ob vstopu v zapor, ki se nahaja v več kot 500 let stari graščini (rentgenski pregled, zaklepanje torbic in mobilnih telefonov v omarico), se je v notranjosti zapora že čutilo praznično decembrsko vzdušje, saj zapor krasijo ročno izdelane novoletne smrekice, adventni venčki in drugi okraski. Direktorica Glavica nam je povedala, da se v tem "nenavadnem" času pri zaprtih osebah še dodatno pojavljajo različne stiske, tesnobe, strahovi, potrtosti, ki so prilagoditveni odzivi na "nenormalne" okoliščine tudi v zaporu. "Ker se v tem času praviloma ne podeljujejo zunajzavodske ugodnosti, kar ustvarja še dodatne stiske pri obsojenkah, ki so jim bile te ugodnosti že podeljene, in ker se obiski zaprtih oseb izvajajo z omejitvami, k čemur prispevajo tudi ukrepi, sprejeti na ravni države (prepoved prehajanja med občinami), so za zaprte osebe zelo pomembni video telefonski stiki, s katerimi skušamo prispevati k ohranjanju in krepitvi socialnih vezi tudi v tem času," pravi Glavica. Za zaprte osebe so namreč zelo pomembni stiki z družino, sorodniki in prijatelji, da lažje prestajajo zaporno kazen in da je zanje lažji prehod iz zapora nazaj na svobodo.

Strokovna pomoč, prostočasne dejavnosti, branje, telovadba

Za zmanjševanje osebnih stisk poleg strokovnega nudenja pomoči, kot so razbremenilni pogovori, v zaporu ponujajo različne aktivnosti, ki potekajo v zavodu ali jih izvajajo zunanji izvajalci. V okviru prostočasnih dejavnosti v zavodu zaprte osebe skupaj z mentoricami trenutno šivajo pralne zaščitne maske in vrečke za ravnotežnostne kocke iz projekta Dobra roka. Izdelujejo božično-novoletne okraske in šivajo igrače iz blaga, s katerimi bodo obdarovale svoje bližnje, predvsem otroke, ob bližajočih se praznikih. V zaporu so se z izdelovanjem voščilnic pridružili akciji Ane Petrič z naslovom Mala pozornost za veliko veselje, pri čemer je cilj akcije zbrati 21 tisoč prazničnih voščil za 21 tisoč starejših, ki bivajo v domovih in centrih za starejše po Sloveniji. Na ta način pri zaprtih osebah spodbujajo solidarnost - da tudi v osebno težki situaciji lahko drugemu lajšajo stiske. ​Zaprte osebe se v zaporu lahko udeležujejo tudi drugih aktivnosti, kot sta biblioterapija (projekt Izvir smisla) in sodelovanje pri projektu Stopinje v svobodo, oba delujeta v okviru Inštituta Stopinje. Slednji je pilotni preventivni projekt, namenjen pripornicam in obsojenkam ter njihovim otrokom, partnerjem in družinskim članom. Glavne naloge projekta so krepitev duševnega zdravja vseh udeležencev, za zaprte osebe pa pomoč pri premagovanju stisk, depresivnosti in anksioznosti, opolnomočenje za sprejemanje odločitev in pomoč pri zastavljanju življenjskih ciljev. V okviru Inštituta Stopinje poteka tudi Mavrični dan, namenjen materam, ki prestajajo kazen zapora v zaprtem režimu, in njihovim otrokom. "Za zapolnitev prostega časa so bile obsojenkam razdeljene križanke, zavodska knjižnica pa je bogato založena z različnim knjižnim gradivom, zato je veliko možnosti za branje. Za obsojenke polodprtega in odprtega oddelka smo določili dodaten termin za koriščenje telovadnice v večernem času. Pripravlja pa se tudi zavodski časopis z literarnimi in ilustracijskimi prispevki zaprtih oseb," dodaja direktorica zapora.

Hudo je, ker ne more domov

Kako pa se z osebnimi stiskami, še posebej v času epidemije, spopadajo zaprte osebe, nas je zanimalo. Petdesetletna Štajerka, ki kazen prestaja na odprtem oddelku, pravi: "Zelo težko mi je bilo priti na prestajanje nekajmesečne zaporne kazni, ki sem jo dobila zaradi goljufij, storjenih v podjetju, ki sva ga imela z možem. Ko sva se ločila, je vse breme doma in v podjetju padlo name in življenje se je obrnilo tako, da sem prvič v življenju pristala v zaporu, kjer je bilo zame vse novo, bala sem se, kaj me čaka. A sem po mesecu dni, ob veliki podpori zaposlenih, nekako spoznala, kako deluje zaporniški sistem, in je postalo lažje. Bivanje v zaporu je zame še posebej težko, ker imam doma osnovnošolca s posebnimi potrebami, za katerega skrbijo starši. A me vseeno skrbi, kako dela šolo na daljavo, kako se znajde brez mene. Ko sem imela proste vikende, je teden v zaporu zelo hitro minil, čez vikend sem šla domov in uredila vse, kar sem morala. Zdaj pa ne smem domov, ker pač veljajo strogi ukrepi zaradi koronavirusa, in mi je zelo hudo." Ker je bila naša sogovornica ob prvi razglašeni epidemiji na prekinitvi kazni za dva meseca, se bo njeno bivanje za rešetkami podaljšalo do februarja. "Vsak dan s soobsojenkami spremljamo medije, da smo seznanjene s koronsko situacijo, predvsem pa nas zanimajo ukrepi, ki jih sprejema vlada. Čeprav je zdaj res težko, ko ne morem domov, upam, da bom za božič že doma. To, da sem pristala v zaporu, je zame velika življenjska prelomnica in preizkušnja, vendar verjamem, da se vse zgodi z razlogom. V zaporu sem se veliko naučila, čeprav si tega ne bi nikoli mislila. Zaporska zdravnica mi je rekla, da bog vsakemu od nas naloži toliko, kolikor zmoremo. Sprva tega nisem verjela, zdaj pa vem, da je res," dodaja zgovorna in optimistična Štajerka. V zaporu se vključuje v delovno terapijo, kjer zelo uživa, sodeluje tudi pri projektu Stopinje v svobodo Martina Lisca, kar ji zelo pomaga pri osebni rasti. "V zaporu sem se naučila reči ne, se imeti rada in se spoštovati, gledati drugače na nekatere stvari, kot sem jih gledala prej, na primer na svoje otroke, starše in tudi druge ljudi. Zaposlenim v zaporu sem hvaležna, da imam veliko možnosti za vključevanje v različne aktivnosti in projekte, veliko je pogovorov. Naučila sem se, da ti ponudijo roko, če zanjo prosiš, in da kar daješ, to tudi dobiš nazaj," je še povedala sogovornica.