Ob današnjem jubileju ne bo posebnega slavnostnega dogodka. Pompoznost nekako ni v naravi evangeličanske vere, se zdi. Evangeličanska duhovnica mag. Violeta Vladimira Mesarič, ki je ne samo za Mariborčane "zaščitna znamka" te vere, nas je najprej vljudno opozorila na to, da bo prav danes izšla posebna znamka, na pošti na Slomškovem trgu pa je na voljo tudi priložnostni žig.
Od temeljnega kamna do blagoslova v enem letu
"Od leta 1869 se v Mariboru dviguje proti nebu tudi zvonik evangeličanske cerkve. Njene zunanje mere so 25,77 metra v dolžino in 11,82 metra v širino, enoladijski strop, obrnjen v smeri sever-jug, pa je dolg 22,95 metra. Gradnja je potekala dokaj hitro, saj je minilo od položitve temeljnega kamna do slovesne blagoslovitve Kristusove cerkve 1. avgusta 1869 zgolj leto dni.
Cerkev stoji na zemljišču, ki je nekoč pripadalo grofu Heinrichu Brandisu in mejilo na mariborsko obzidje. Klobučar Heinrich Jalas (1808-1872), priseljenec iz Mecklenburga in goreč evangeličan, je na lastno pobudo prepričal svoje verske kolege, da so leta 1860 zbrali potreben znesek in odkupili gradbeno parcelo na Luther Gasse (današnji Trubarjevi ulici 1), da bi v bližnji prihodnosti tu zgradili svojo lastno cerkev. Kupoprodajno pogodbo za malo več kot 70 arov velik kos zemlje sta oktobra 1860 podpisala prodajalec Brandis in kupec Jalas. Gradbeni načrt za cerkev je pripravil arhitekt Karl Arledter v dogovoru s posebnim gradbenim odborom, ki so ga sestavljali člani cerkvene občine." Tako piše mag. Boštjan Zajšek v katalogu k razstavi Tudi nam pripada Božje sonce, ki je na ogled v župnišču evangeličanske cerkve. Zajšek je tudi avtor knjige Biti Nemec pomeni biti luteran? Iz življenja nemških evangeličanov na Slovenskem, s posebnim poudarkom na Mariboru in okolici (1862-1945).
Preprosto in lično
V romanu duhovnika Ludwiga Mahnerta Die Hungerglocke najdemo zapisano: "Cerkev ni bila niti za stotinko tako lepa kakor stolnica (...) Učinkovala je preprosto in lično v resni modro sivi in topli, svetleči rumeni barvi sten, v poživljajočem belem in modrem orgel in empore. Čisto in jasno kot grški tempelj sta se v pomirjajočem belem in zlatem dvigala oltar in prižnica. (...) Na desni strani je visela slika Križanega v zlatem okvirju."
"Levo je med lipami in kostanji ležala evangeličanska cerkev, preprosta kot kakšna vaška cerkvica, s svojim nizkim zvonikom /.../ Toda križ in kupola na vrhu sta se bleščala v jutranji svetlobi, kot bi hotela reči: Tudi nam pripada Božje sonce!"
Evangeličani so zakramente prejemali od katoliškega vikarja
Seveda se je reformacija je v Mariboru uveljavljala že mnogo prej, še pred sredino 16. stoletja. Zgodovinar dr. Žiga Oman, ki je raziskoval evangeličanski Maribor, v cerkvi pa je na ogled tudi njegova razstava z naslovom Evangeličanski Maribor - Mesto in njegova bližnja okolica v času reformacije, piše, da so prve omembe evangeličanov v Mariboru iz leta 1528, ko je mestno in okoliške župnije vizitirala deželnoknežja vizitacijska komisija. Vizitacijski protokol priča o tem, da so bile nove ideje tako za meščane kot duhovščino precej zanimive. Veliko jih je namreč v lasti imelo reformacijsko literaturo, med drugim tudi mestni sodnik Krištof Willenrainer, branilec mesta med osmanskim obleganjem leta 1532. Knjige so nemoteno krožile tudi med delom duhovščine.
Z začetki reformacijskega gibanja se povezuje tudi mariborska stolnica. V času mariborskega vikarja Jurija Siechela, ki je mestno župnijo prevzel leta 1554 in jo vodil do leta 1586, so bili evangeličani popolnoma vključeni v življenje župnije. Poroke in pogrebe, verjetno pa tudi krste otrok so evangeličani v tem obdobju prejeli od katoliškega vikarja. Sichel jih je obhajal pod obema podobama (kuha in vina) tudi še po tem, ko je bilo to leta 1576 prepovedano. Pri župniji je bilo prav tako poskrbljeno za šolanje evangeličanskih otrok.
Na pogorišču vislice s svarilom
Leta 1572 se Maribor kot mesto prvič izpričano prišteje k augsburški veroizpovedi in od takrat dalje lahko za naslednjega četrt stoletja govorimo o evangeličanskem Mariboru. V letu 1589 je zaživel evangeličanski center na Betnavi. Reformacija v Mariboru je imela prevladujoč nemški jezikovni značaj, ne pa tudi nacionalnega. Slovensko prebivalstvo je bilo pri njej vsekakor udeleženo. Leta 1595 je "več slovenskih kmetov" želelo lastnega, slovenskega jezika veščega predikanta. Januarja 1600 so v Maribor prišli člani protireformacijske komisije z oboroženim spremstvom, da bi mariborske evangeličane spreobrnili nazaj v katoliško vero. Na Betnavskem gradu so požgali oziroma porušili hišo predikanta, molilnico in šolo, evangeličansko pokopališče pa so zravnali z zemljo. Na pogorišču so dali postaviti vislice kot grozeče opozorilo, kaj utegne doleteti tiste, ki bi še naprej izpričevali "krivo vero". Ob požigu molilnice so štirje vojaki zaradi neprevidnosti celo izgubili življenje. "Po vsej Štajerski je ob obiskih tovrstnih verskih komisij gorelo na tisoče knjig, izgnani pa so bili tudi pripadniki nekaterih premožnejših družin, na primer Herbersteinov, Saurauov, Hohenvartov in drugi. V Mariboru, kjer je bila po nekaterih ocenah konec 16. stoletja več kot tretjina prebivalstva evangeličanske veroizpovedi, tudi vsi mestni svetniki in sodnik, ki je opravljal vlogo župana, je po razpustitvi Dravskopoljskega okraja augsburške veroizpovedi 6. decembra 1602 nekaj desetletij vztrajala le še peščica evangeličanov, nato pa je tako kot drugod po deželi zavladala rimskokatoliška veroizpoved," piše Boštjan Zajšek.
Pet obdobij evangeličanstva v Mariboru
Zajšek je v zgodovino evangeličanov v Mariboru časovno razdelil na pet obdobij. Prvo je bilo zatrto s protireformacijo, drugo obdobje zajema čas ponovne duhovne prebuditve evangeličanov približno na polovici 19. stoletja, ustanovitev evangeličanske cerkvene občine v Mariboru in njen razvoj do konca prve svetovne vojne. Tretje obdobje je jugoslovanska doba nemške cerkvene občine v Mariboru, četrta epoha je čas med letoma 1941 in 1945, propad nemške verske občine in žalostna usodo evangeličanske skupnosti po osvoboditvi. "Zadnje obdobje Evangeličanske cerkve v Mariboru je čas po letu 1945, ko več ne moremo govoriti o nemških evangeličanih, pač pa o slovenskih in njihovem boju za svobodno izvajanje bogoslužja ter uporabo lastnih, v procesu povojnega podržavljenja odvzetih sakralnih zgradb."
Evangeličani po vojni komaj obstali
Karl-Reinhart Trauner je včeraj na predvečer današnje 150-letnice mariborske evangeličanske cerkve obiskal Maribor in njeno pastorko, namestnico vojaškega vikarja v Sloveniji Violeto Vladimiro Mesarič. A obisk ni bil zgolj vljudnostni in prijateljski - oba se že leta poznata, saj je bil Trauner avstrijski superintendent, torej vojaški evangeličanski škof -, saj je tudi posvečen današnjemu evangeličanskemu jubileju v Mariboru.
Kajti gost z Dunaja ni samo teolog. Je tudi zgodovinar in pred dnevi je na Dunaju izdal zgodovinsko študijo prav o mariborski evangeličanski cerkvi in fari z naslovom Konfesionalnost in nacionalnost. "Veste, zamisel o študiji sem dobil zavoljo Vladmire, pa tudi sicer je na študiji primera lažje priti do odgovorov in pojasnil ter razlag širših družbenih tem," je Trauner povedal v krajšem pogovoru za Večer.
Tako je ugotovil, da se je evangeličanske skupnosti v Mariboru bolj po krivici držal predznak nemštva, "saj je v vseh obdobjih zmeraj imela od četrtine in do celo tretjine slovenskih članov. Je pa res, da so bile do konca druge svetovne vojne maše samo v nemščini." Cerkev je pred 150 leti v Mariboru imela 165 članov, ob koncu prve svetovne vojne pa že 2275. Bolj se je približevala druga svetovna vojna, bolj se je članstvo osipalo. Leta 1939 je bilo le 1800 duš. "Tudi zato se je tedanji pastor Johann Baron ob izbruhu druge vojne priklonil nacizmu, ker je oportuno menil, da bo to njegovo faro okrepilo. Seveda se je to tej cerkvi po vojni vrnilo kot bumerang. Leta 1945 je bilo njenih članov komaj okoli 200, stereotipna oznaka nemškutarstva pa je cerkev še dodatno stigmatizirala. Je pa treba reči, da Baron ni bil nacist. Pri rajhovskih oblasteh je bil celo protestiral zavoljo nezaslišanega terorja nacistov nad Slovenci v mestu in okolici."
Po vojni je bilo za evangeličane v Mariboru hudo, saj je nova komunistična država njeno premoženje nacionalizirala. V načrtu je bila tudi rušitev cerkve, da bi tam postavili stanovanjsko stolpnico. Toda v cerkvi so se znašli in ponudili, da pri njih lahko svoje obredje izvajajo tudi pravoslavni verniki, ki v Mariboru niso imeli več svoje cerkve, saj so jo nacisti dali porušiti. Tako sta enkrat na mesec obe konfesiji uporabljali sedaj nacionalizirano cerkev za svoje obrede in poslopje je ostalo. Trauner je še omenil, da je bilo veliko dokumentacije o evangeličanski cerkvi in fari v Mariboru uničene, še več pa izgubljene. Toda uspelo mu jo je najti na Dunaju, v arhivu evangeličanskega vrhovnega cerkvenega sveta: "Prej je bilo običajno, da so kopije gradiv pošiljali tja, da ne bi izginila, recimo, v požarih ali poplavah."
Za konec se Trauner in Mesaričeva, ki pove, da je danes v njeni fari aktivnih okoli 100 vernikov, vendar je po izkušnjah evangeličanov v Podravju in na Koroškem vsaj enkrat več, še spomnita nekaterih znamenitih mariborskih evangeličanov oziroma luteranov: "To so bili arhitekt, ki je uredil mariborsko mestno jedro z Glavnim trgom, Fritz Friedriger pa pionir tehničnega osvajanja vesolja Heraman Potočnik Noordung, slikar Luigi Kasimir, slavni avstrijski godbenik Max Schönherr in mnogi drugi." Res veliko za tako majhno skupnost.
Boris Jaušovec
Cerkev kot kulturno srečišče
Danes je cerkev - duhovnica pravi, da se je je prijelo ime Trubarjeva na Trubarjevi - seveda hiša molitve, a tudi kulturno središče. Violeta Vladimira Mesarič je izpostavila nekatere stalne aktivnosti in dogodke:
• mednarodne znanstvene simpozije o protestantizmu (zadnji velik mednarodni simpozij je ob 500-letnici reformacije leta 2017 pripravila Univerza v Mariboru v sodelovanju s Evangeličansko cerkveno občino Maribor);
• ob jubileju reformacije je Komorni zbor Huga Wolfa pripravil obsežen program protestantskih napevov;
• vsako leto je ob dnevu reformacije osrednja proslava Mestne občine Maribor v evangeličanski cerkvi;
• v cerkvi je letno okoli 30 koncertov s številnimi domačimi in tujimi umetniki;
• v cerkev prihajajo v okviru predmetov slovenski jezik, zgodovina, etika, vera in kultura učenci, dijaki in študentje iz vse Slovenije;
• ob 500. obletnici reformacije je pred cerkvijo v sodelovanju z gibanjem Zgodbe o klopeh in ljudeh bila postavljena klop Stati inu obstati, delo arhitekta Uroša Roškerja, ki je tudi avtor kompletne obnove notranjosti cerkve.
