16. Grossmann: Filmske in dejanske grozljivke

Na obveznem špricarju na ljutomerskem Glavnem trgu se je pred pričetkom zadnjega večera letošnjega Grossmanna razvila zanimiva debata, ki zajema srž 16. izvedbe festivala fantastičnega filma in vina. Kako se sploh v tako čudnih in srhljivih časih lotiti fantastičnega filma? "Takšnih filmov sploh nima več smisla snemati! Če pa ne veš, kaj bo naslednji dan ali teden, kaj šele čez eno leto," je na vprašanje, kaj snema trenutno, odgovoril filmar iz Celja Gašper. Resničnost nas v teh mesecih res prehiteva po levi in desni. Zato je že majhen čudež, da se je festival sploh zgodil. "Včasih fikcija težko sledi resničnosti. In zdi se, da je prav letos tak čas. Epidemija, paranoja, teorije zarot, zapiranje meja in umov, družbeno distanciranje, manipuliranje s številkami, statistiko in denarjem, kot da bi živeli v nekem slabem fantastičnem filmu, posnetem po ne preveč prepričljivem scenariju. Naš letošnji program ponuja prav gotovo boljše žanrske filme, kot je opisani," so zapisali tudi organizatorji v uvodu v festivalski katalog. Glede na videno vsekakor upravičeno.

Med zombiji in rokerji

Čeprav zombi parade letos po ljutomerskih ulicah zaradi omejitvenih ukrepov žal ni bilo, pa zombijev nikakor ni manjkalo. Če je v tekmovalnem programu argentinski Strupen sem deloval preveč klišejsko in se uvrstil zgoraj omenjeno kategorijo zastarelih fantastičnih filmov, pa je frankofonski Zombi otrok s počasnim ritmom in izjemno dodelano zgodbo dobesedno prikoval na kino stol. Od prve minute do zaključnega kadra, ki so ga žal zelo nespretno prekinili s prižigom luči, nas je korak po korak popeljal v svet kolonialističnega izkoriščanja, dekliško najstniških tegob, feminističnega prebujanja in mističnih karibskih obredov. Črna zgodovina zatiranja afriških sužnjev in osvajanja Amerik je ustvarila mnogo več zombijev kot črne sile zasvetovja in slej ali prej bo Evropejce to začelo preganjati.

Pošast fašizma nekoč in danes

Antifašizem in antikolonializem na platnu je dopolnjevala izjemno zanimiva zgodovinska in hkrati aktualna razstava stripa Zorana in Ivana Smiljanića Črni plamen o požigu Narodnega doma v Trstu pred 100 leti. Dodelano umetniško delo očeta Zorana in podrobna zgodovinska raziskava sina Ivana, dopolnjena z nasveti staroste Borisa Pahorja, zgodovinarja Jožeta Pirjevca in več drugih poznavalcev takratnega dogajanja, sta se združili v estetsko dovršeno in pomembno zgodovinsko lekcijo. Ta nam ne govori le o izjemno pomembnem dogodku slovenske zgodovine, o katerem na žalost vemo premalo, temveč nam razkriva tudi kontekst tistega temnega zgodovinskega obdobja. "Kot ponavadi ignorantski Slovenci lani, ko sva s sinom začela, nismo vedeli veliko o tem dogodku, razen da so dom požgali grdi fašisti. Zato sva začela brskati po zgodovini in literaturi. Dokončno sem se odločil za strip, ko mi je Ivan predstavil zgodbe, kako je bilo v gorečem hotelu in kako so iz njega bežale prestrašene ženske in otroci, zunaj pa jih je čakala pobesnela in divje plešoča fašistična drhal. Res prava grozljivka," je pojasnil Smiljanić, ki je pol leta skoraj vsak dan 12 ur izdeloval 110 strani dolg strip, izdan v razkošni in dizajnersko dodelani trdi vezavi Založbe ZRC. Vedno večja nevarnost, da se ob vzponu skrajno desničarskih gibanj, politik in idej vrnemo v tako temne čase, Smiljanića zelo skrbi. "Fašizem spet dviguje glavo in z grozo gledam, kako svet postaja takšen, kot si nisem mislil, da ga bom kdaj videl. Proti temu se je treba boriti. Na tihi večini je, da ne dovoli ponovnega pojava te pošasti."

Z nasmeškom do bridkega konca

Skriti sladkorčki festivala so ponavadi inovativni, brezkompromisni, velikokrat tudi do skrajnosti odbiti kratki filmi. In tudi tokrat je bilo tako. Kot ponavadi so po kvantiteti pa tudi kvaliteti prednjačili Španci, pri katerih velja omeniti, da so na lastni koži še kako močno občutili pošast fašizma in kmalu zatem tudi neoliberalizma, kar je gotovo vplivalo na njihovo temačno vizijo sedanjosti in prihodnosti. Le kako drugače bi si lahko kdo zamislil film, v katerem božiček z igračami, ki jih nima več komu podariti, ker v bližnji prihodnosti ni več otrok, iztrebi človeštvo. Ali da mladenič, ki ga dekle povabi domov k svojim staršem doživi šok in kruto smrt izpod rok "smajli" obrazov. Če je to primerno za otroke, pustimo ob strani, vsekakor pa film Ni primerno za otroke na tako kreativen, svež in zabaven način razbija klišeje filmskih kriminalk skozi otroške glavne akterje, da bi si ga morali vsi filmoljubi brez dvoma ogledati. Ob kataklizmičnih napovedih in duhu časa, v katerem živimo, včasih pomaga le še dobra kapljica. In tudi ta je neizbežen sestavni del festivala.

… in hudega mačka

Podelitev nagrad je posledično izgledala kot zabaven žanrski B film. Peter Mlakar s svojo značilno pridigo je tokrat šel še korak dlje in se poglobil v nujnost dobre "jebačine" za zdravljenje človeštva, ki mu je predpisal kar 16 fantastično-sarkastičnih tabletk za skupno svetlejšo prihodnost. Piko na i je postavil član glavne žirije Matjaž Javšnik. Svoj nagovor je ob pol desetih zvečer začel z besedami "Ljutomer, dobro jutro!" Potem na lice poljubil Severina Fialo, režiserja filma Koča, zmagovalca nagrade Hudi maček za najboljši celovečerec. In prireditev sklenil z besedami: "Pijte, pa še mene silite!" No, tudi tisti, ki so bili na brezalkoholnem pivu, so se imeli krasno. "Ekipa in vzdušje sta neverjetna. Odlične debate in dogodki potekajo dneve in noči. Vso mesto zaobjame neka čarovnija in vsi, domačini, gosti iz Slovenije in tujine, jo čutimo," je z nasmeškom po podelitvi pojasnil član glavne žirije Smiljanić.