Festival Ljubljana je v minulem tednu ponudil niz koncertov klasične glasbe z manjšimi orkestrskimi zasedbami in solisti. Ustaljenim prizoriščem, kot sta Viteška dvorana in Slovenska filharmonija, se je letos zaradi koronskih razmer pridružilo še preddverje Križank, ki je s svojim ambientom nadvse primerno, akustično pa manj - vsaj tako se je za zdaj izkazalo pri solističnih nastopih ob spremljavi orkestra. Zunanja prizorišča ostajajo kljub terminskim prestavljanjem zaradi vremenskih razmer gledalcem bolj prijazna, kajti dvourno poslušanje glasbe v dvorani z masko na obrazu ni najbolj prijetna izkušnja.
Denisova in predelani Beethoven
Ansambel Gustava Mahlerja pod vodstvom Alekseja Kornienka se je v torek, 21. julija, spopadel z zanimivim izzivom. Pohvalno je, da smo bili priča dvema praizvedbama, a nove transkripcije instrumentalnih del, napisanih za točno določene solistične instrumente, ali priredbe del, napisanih za človeški glas, so se izkazale za dvorezen meč.
Transkripcija dveh arij iz Beethovnove opere Fidelio, ki ju je ustvaril F. Hummel, je izzvenela bledo in lahko bi zapisali, da skoraj nasilno. K takšnemu vtisu je prispeval tudi solistični nastop sicer priznane violinistke Elene Denisove, katere igranje še zdaleč ni bilo lahkotno in čarobno, temveč je delovalo bolj kot strumno odločeno (in v hitrejših delih intonančno površno) sledenje partituri in tempu, ki ga je narekoval orkester. Zaznati je bilo bogato zvočnost v občutenih počasnejših frazah (predvsem v priredbi Leonorine arije), a zvok violine ni prišel do pravega izraza oziroma je bil mestoma preglašen z orkestrom, kar je posledica tako prostora kot same izvedbe.
Zasanjani Mendelssohn
Koncert za klavir, violino in godalni orkester v d-molu F. Mendelssohna Bartholdyja, ki je izpolnil drugi del torkovega večera, je zazvenel v lepši luči. Združitev dirigentske in pianistične funkcije sicer ni pogosta, a jo je Kornienko (ki je skupaj z Denisovo ustanovitelj tega ansambla) suvereno obvladal. Njegovo igranje je bilo zanesljivo in radoživo, prav tako pa sta se z Denisovo lepo ujela v skupnem muziciranju. Sedeminpetdesetletna violinistka je kljub vtisu utrujene zadržanosti dokazala svoje prvine ter ob koncu najbolj dovršeno in doživeto kot drugi dodatek interpretirala še instrumentalno priredbo znane ruske narodne pesmi Oči čornije.
Torkov koncert je, z vsem spoštovanjem do nastopajočih, pokazal, da si skladatelji in glasbeniki v želji po dokazovanju ali eksperimentiranju včasih zadajo več, kot zmorejo. Ter da se je priredb dovršenih del smiselno lotevati le takrat, kadar obstajajo dovolj velike možnosti, da se ohrani izvorna glasbena moč v novi preobleki. Ali kadar si prepričan, da lahko ponudiš presežek v smislu avtorske in karakterne nadgradnje. Na to pa bomo, vsaj pri Beethovnovih delih, očitno morali še počakati.
Posrečeni povzetek Traviate
Zapisani zaključek o smiselnosti priredb pa je s povsem nasprotnim rezultatom potrdila zadnja točka uradnega dela četrtkovega koncerta v dvorani Slovenske filharmonije, na katerem so I solisti veneti pod vodstvom Guliana Carelle izvedli delo Simpatici ricordi della Traviata za oboo in godala A. Pascullija. Resda ne gre toliko za transkripcijo kot priredbo (ki jo je dodatno aranžiral ustanovitelj tega orkestrskega sestava Claudio Schimone), a zgoščeni avtorski ekstrakt slavne Verdijeve opere je navdušil z izvirno dovršenim prepletanjem vseh glavnih motivov, uokvirjenih v samostojno glasbeno formo.
Že izbira oboe kot solističnega instrumenta, ki je najbolj podoben človeškemu glasu, je idealna za interpretacijo arij, Pasculli pa ji je v izvajalskem smislu dopustil še dobršno mero svobode. Tako se je z mehko verdijevsko melodičnostjo skladala tudi občasna zvočna "surovost" tega nežno elegantnega pihala, ki ga je odlični solist Paolo Grazia izkoristil v polni meri. V desetih minutah so v novi formi prišli do izraza srce parajoča liričnost Violetinih izpovednih arij, zanos Alfredovih napevov, dramatična teža Germontovega lika, zborovska mogočnost in igriva lahkotnost slavne napitnice.
Italijanski baročni mojstri
Priznani italijanski komorni orkester, ki je bil ustanovljen pred šestdesetimi leti, je v četrtek, 23. julija, postregel še z izvedbo Vivaldijevih Štirih letnih časov, Tartinijevim Koncertom za violončelo in godala v A-duru ter Koncertom za oboo in godala v d-molu, op. 9, št. 2, Tomassa Albinonija. V vseh naštetih skladbah je dokazal izjemno usklajenost in prelivajočo se zvočnost, potrebno za interpretacije del baročnih mojstrov, hkrati pa potrdil upravičenost imena z nastopi posameznih solistov.
Pri izvedbi vseh štirih Vivaldijevih violinskih koncertov iz opusa 8 sta se izmenjajoče predstavila Lucio Degani in Chiara Parrini. Njun solistični doprinos je bil skladen in zvest italijanski baročni maniri (z manjšo tehnično prednostjo na Deganijevi strani), a osebno mi kot najboljša izvedba tega neštetokrat izvajanega dela v spominu še vedno ostaja nastop Sergeja Krilova z Litovskim komornim orkestrom v isti dvorani pred štirimi leti.
Že omenjeni oboist Paolo Grazia se je z izpiljenim in čutnim zvokom izkazal tudi v Albinonijevem koncertu (in v drugem dodatku), odličen pa je bil prav tako violončelist Giuseppe Barutti, ki je skupaj z orkestrom poskrbel za eksplozivne in mogočno barvite poudarke ob izvedbi Tartinija.
Ta teden se bodo v nadaljevanju komornega cikla ob tujih glasbenih gostih v baročnem večeru predstavili tudi domači solisti Boris Bizjak, Domen Marinčič in Tomaž Sevšek Šramel, prihodnji teden bo posvečen Beethovnu, napovedani koncert pianistke Violette Egorove pa je prestavljen na 31. avgust.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
