Melita Forstnerič Hajnšek
Te dni praznuje devetdesetletnico eden najstarejših še aktivnih baletnikov in koreografov na svetu, Milko Šparemblek. Je ena največjih avtoritet sodobnega plesa z naših prostorov v mednarodnih razmerjih. Umetnik svetovnega slovesa, čigar bogati opus je vezan za Ljubljano in Zagreb, je kljub svojim častitljivim letom z ljubljanskim Baletom letos obnovil svoj balet Pastoralna simfonija na Beethovnovo glasbo, ki jo je prvič predstavil na ljubljanskem baletnem odru leta 1986. Po Pii in Pinu Mlakarju je začrtal smer sodobnemu baletu pri nas. Leta 1987 je prejel nagrado Prešernovega sklada.
Rodil se je v Farni vasi blizu Dravograda 1928. leta, na poti. Starša sta po rodu iz Cerknice. Otroštvo je preživel v Grahovem na Krasu, študiral v Zagrebu primerjalno književnost in slovanske jezike, začel kot plesalec klasičnega in sodobnega plesa v zagrebškem Hrvatskem narodnem gledališču. Leta 1948 je postal stalni član Baleta HNK.
Že leta 1953 je kot mlad štipendist odšel v Pariz, kjer je plesal tudi v nočnih barih, da si je zaslužil za šolanje. Kmalu je v Parizu ustanovil plesno skupino, delal z Mauriceom Bejartom, Petitom, Babileom ... Postal je član pariških Ballet des Etoiles, Ballet de Janine Charrat, Ballet de Maurice Bejart idr. Pri znamenitih plesalcih Marthi Graham in Joséu Limonu se je izpopolnjeval tudi v sodobnih plesnih tehnikah v New Yorku.
Ob mnogih antologijskih plesnih kreacijah, ki jih je izvajal na vseh pomembnejših svetovnih plesnih odrih, je bil tudi direktor in plesni mojster v mnogih uglednih institucijah po svetu. Tri leta je bil direktor slovitega Metropolitanskega baleta v New Yorku, štiri leta pa direktor Baleta fundacije Gulbenkian v Lizboni, tri leta je vodil Lyonski Balet. Bil je baletni mojster v Baletu 20. stoletja Mauricea Bejarta v Bruslju, dve leti pa tudi direktor Baleta HNK Zagreb, med letoma 1992 in 1994. Na sceno je postavil več kot 150 baletov, oper in dram ter posnel nekaj deset filmov in TV-oddaj. Koreografiral je v Parizu, Londonu, New Yorku, Veroni, Atenah, Lizboni, Riu de Janeiru in drugih svetovnih metropolah.
Kot mi je povedal v pogovoru za Večer pred enajstimi leti v seriji Zagrebški Slovenci, je bil na Hrvaškem na indeksu, čeprav je nesporno največja svetovna koreografska zvezda s tega prostora. "Bil sem na črni listi bivše Jugoslavije in na indeksu nove Hrvaške. A nikoli ne ruši minister, rušijo mali birokrati. S hrvaško pokojnino ne bi družine prehranil. Sem zares self made man. Nobenega uradnega dokumenta nimam iz šole. Opusi mi nič ne pomagajo. In reference. Mi vzgajamo analfabete, žal. In prisegamo na papirje." O cenzuri svojega dela mi je govoril v tistem intervjuju med drugim. Na njegovo generalko v slovitem Gulbenikanu v Lizboni je prišlo pet duhovnikov in pet nun. Delo je imelo antifašistično konotacijo, a na koncu so bili navdušeni.
O tradiciji v plesu in sodobnih tokovih pa je dejal: "Vsaka generacija mora biti opozicija vsega od prej, ne sme ponavljati, korenito mora spremeniti mišljenje o svetu. Obstaja sicer temeljni repertoar, a ta je zelo skromen. Saj ne gre za več kot kakih osem baletov. Vsaka generacija izhaja iz sebe, lahko spoštujemo preteklost, a ne smemo je ponavljati. Čeprav: klasični balet bo ostal za vekomaj kot pričevalec svojega časa, kot trajna vrednota."
