Ajdovski ostri veter nam bistri misli

Nagrado Prešernovega sklada je prejela zdaj, ko ni več na slovenski umetniški sceni. Pomenljivo, tipično. Od septembra lani je v Parizu, zaposlena kot direktorica v kolektivu enega največjih profesionalnih zborov na svetu - 95-članskega zbora Francoskega radia. To je ena najvišjih pozicij kakega Slovenca v uglednih tujih kulturnih institucijah. Morda je primerljivo z Martinom Kušejem, ki bo septembra letos postal intendant dunajskega Burgtheatra.
Že dve desetletji je Martina Batič eno vodilnih dirigentskih imen mlajše generacije ne le v Sloveniji, temveč tudi na tujem. V utemeljitvi nagrade so zapisali: Repertoar in znanje Martine Batič zajemata zborovsko in oratorijsko glasbo večine historičnih in slogovnih obdobij, od renesanse do najsodobnejših estetskih tokov. Zelo pomembno je, da v koncerte tujih poustvarjalnih sestavov vključuje tudi slovenska glasbena dela, poskrbela pa je tudi, da glasbene ustanove v tujini naročajo nova slovenska dela. Njena naklonjenost domačim skladateljem je nedvomno vredna pozornosti in pohval. Projektno je delovala z eminentnimi zbori po vsej Evropi. S tem so se ji odprla vrata največjih evropskih koncertnih hiš. Redno gostuje pri najprestižnejših evropskih zborovskih sestavih svetovnega formata. Med njenimi izstopajočimi poustvaritvami v zadnjih treh letih so koncert s Komornim zborom RIAS v Berlinu, koncert z Zborom Srednjenemškega radia iz Leipziga v Erfurtu, koncert z Zborom Slovenske filharmonije, koncert z Zborom Švedskega radia in koncert z Zborom Francoskega radia.
Rodila se je v ajdovski glasbeni družini in že od mladih nog je njena pot povezana z glasbo. Končala je nižjo glasbeno šolo v Ajdovščini, kot dijakinja Škofijske gimnazije v Vipavi je obiskovala še orglarsko šolo na Teološki fakulteti v Ljubljani, po maturi pa je vpisala študij glasbene pedagogike na Akademiji za glasbo v Ljubljani in z odliko diplomirala. Na Visoki šoli za glasbo v Münchnu je diplomirala še iz zborovskega dirigiranja in leta 2005 zaključila tudi podiplomski študij. Pomemben prelom na njeni karierni poti je bil leta 2006 z osvojitvijo ugledne nagrade Eric Ericson. To je najprestižnejše tekmovanje zborovskih dirigentov na svetu.
Že drugo leto zapored dobiva Ajdovka nagrado Prešernovega sklada - lani dramatičarka in performeka Simona Semenič, letos vi kot vrhunska zborovska dirigentka. Ajdovščina je očitno pravo kulturno žarišče?
"Ajdovščina je kulturno mesto. V sebi skriva dragoceno zapuščino različnih kulturnih področij. Ima tri galerije, muzejsko zbirko, izvaja likovne kolonije, prireja razstave in delavnice, obnavlja sakralno dediščino, posebej ohranja običaje, izvaja vrhunske koncerte in festivale različnih glasbenih zvrsti. Čeprav žal (še) nima kulturnega doma, se umetniki vedno znova znajde(m)jo in izpeljej(m)o številne kulturne dogodke, s katerimi puščajo sledi. Ajdovščina leži na prepihu in v njej se vedno znova mešata mediteranski vpliv z južne strani in zdrava ter močna burja s severovzhoda. Ajdovska narava sama nudi navdihe, s svojim hudournikom Hubljem nam daje ritem in nam z ostrim, a zdravim vetrom bistri misli."

Povsod velja Nemo propheta ...

Kar zadeva glasbo in najvišje nagrade, se zdi, da vam, ki pripadate klasični glasbi, priznanje doma pride šele, ko dosežete velike uspehe na tujem. Skladatelj Vito Žuraj jo je dobil, ko je bil nagrajen na tujem, ko je prejel nagrado Clauda Abbada. Zadnjo sezono ste v Parizu, kjer vodite sloviti zbor Francoskega radia. Pri nas očitno še vedno velja Nemo propheta in patria sua. Najbrž je ob vseh uspehih doma vendarle v vaši branži nujno uspeti na tujem, kajne?"Tale izrek je zelo star in velja kar povsod. Na primer: tudi na Nizozemskem bo operni solist pel v njihovi operi šele, ko se bo izkazal na tujih odrih. V vsakem poklicu, na vsakem področju v določenem trenutku človek želi oziroma potrebuje pogledati onkraj svojega trenutnega obzorja, meje. V vsakem poklicu sta rast in razvoj nujna. Tudi v glasbenem ni nič drugače."
Za vas je bil pomemben premik v karieri zmaga na prestižnem tekmovanju mladih zborovskih dirigentov Eric Ericson leta 2006. Po njej ste stali pred najbolj vrhunskimi zbori na mednarodni sceni. V vaši branži je preboj na tuje odre najbrž neobhoden? Je tudi slovensko zborovstvo še zmeraj med najkakovostnejšimi?
"Slovenija je posebna država na zborovskem področju. Imamo številne zbore, pevske skupine in veliko dela je vloženega v izobraževanje pevcev, zborovodij, zborovskih dirigentov, skladateljev. Kakovost bo ostajala in rasla samo z nadaljnjim kvalitetnim delom."

Vse me je izurilo

Vaše prvo delo je bilo v ljubljanski Operi, operni zbor ste vodili med letoma 2004 in 2009. Potem ste bili od leta 2009 do predlani v Slovenski filharmoniji, vodili ste Zbor SF - kako obdobje vašega profesionalnega življenja je bilo to desetletje v slovenskem profesionalnem zborovstvu?
"To obdobje je bilo zame eno najpomembnejših obdobij v karieri. Študij in pridobivanje strokovnih znanj je ena plat zgodbe, druga pa je realnost dela samega. Vse, kar sem se doma po študiju naučila, doživela in spoznala, me je izurilo do te mere, da lahko svoje delo nadaljujem in nadgrajujem tudi drugod."
Je izobraževanje zunaj bistveno za slovenskega dirigenta? Vi ste po akademiji šli v München na Visoko glasbeno šolo - najbrž pomemben čas profesionalnega zorenja za vas?
"V tistem času doma še ni bilo možnosti študija zborovskega dirigiranja, zato je bila tujina nujna izbira. Ta čas v mojih spominih ostaja poseben in bogat. V Münchnu videti v živo vaje Claudia Abbada, Zubina Mehte, Marissa Jansonssa, imeti vaje z radijskim zborom in študirati in izvajati skladbe, ki jih doma nismo poznali, so še vedno pomembni kamenčki mojega mozaika. Tam je moja ljubezen do zborovskega dirigiranja končno začela dobivati krila."

Damijan Močnik v Montpellierju

Vedno ste si prizadevali za izvedbe slovenskih skladateljev, tudi vaš sedanji Zbor Francoskega radia je že izvedel slovensko delo? Če primerjate delo doma in v Parizu, kakšne so razlike?
"Drži, poleti smo na festivalu Montpellier izvedli novo skladbo skladatelja Damijana Močnika, ki je bilo na mojo pobudo naročeno s strani Francoskega Radija. Na to sem zelo ponosna, posebej zato, ker so Francozi pobudo z veseljem sprejeli.
Delovne odgovornosti in obveznosti so pa zelo podobne tistim doma, čeprav gre v Franciji za številčno bistveno večji zbor, ki je v osnovi velik oratorijski zbor, primeren za izvajanje zborovske simfonike. Francoski radio namreč razpolaga z dvema orkestroma, zato v hiši ostaja velika potreba po ansamblu, ki zmore izvajati večje število vokalno-inštrumentalnih del na sezono. Seveda pa vodstvo skrbi tudi za to, da se velik oratorijski zbor predstavlja kot kvaliteten izvajalec a cappella sporedov z različnimi sestavi."