Petra Vidali
Čeprav splošna modrost pravi, da postanejo pisatelji mladinski pisatelji, ko dosežejo njihovi otroci primerno starost, v resnici to ni prav pogosta praksa. Iz zadnjih let se spomnim v prozi Tadeja Goloba na primer pa v poeziji Jureta Jakoba. Kako je bilo pri vas?
"Bilo je prav to. Nekako sem bil celo malo porinjen v to. V zadnjem letu sinovega vrtca sem bil za kulturni praznik povabljen, naj se predstavim njegovi skupini kot živ primerek pisatelja in jim po možnosti preberem še kakšno pravljico. Predstavljajte si mojo grozo. Vseeno pa se mi ni zdelo pošteno, da bi jim bral tujo, zato sem poskusil napisati svojo. Žena me je k temu nagovarjala že prej, ampak se nisem počutil sposobnega … No, tista zgodba je bila zanič, ampak otroci so bili dokaj razumevajoči, sin pa vseeno ponosen. Potem sem si rekel, da bi gotovo zmogel tudi boljšo. Tako je potem nastal Telefon in tisoč stvari. Kasneje pa seveda Golaznikus, ki me je zares potegnil."
Trije kresniki, Prešernova, Sovretova ...
Andrej E. Skubic (1976) je študiral slovenistiko in anglistiko. Njegov romaneskni prvenec Grenki med je izšel pred dvema desetletjema, zanj je dobil prvega kresnika za najboljši roman. Sledili so romani Fužinski bluz, Popkorn, Lahko, Koliko si moja? (drugi kresnik in nagrada Prešernovega sklada), Samo pridi domov (tretji kresnik) in Permafrost. Njegove kratke zgodbe so izšle v zbirki Norišnica, objavil je tudi daljšo zgodbo Igre brez meja. Je tudi avtor dram Pavla nad prepadom in Hura, Nosferatu. Pomembna je njegova znanstvena monografija Obrazi jezika, jezikoslovna vednost in pisateljski talent pa se sijajno srečajo v njegovih prevodih. Če gre za prevod neprevedljivih besedil iz angleščine - na primer Jamesa Joycea, Gertrude Stein, Flanna O'Briana ali Kena Saro Wiwa - potem je zelo verjetno avtor prevoda Andrej E. Skubic. Za Čitanko Gertrude Stein in Kako pozno, pozno je bilo Jamesa Kelmana je dobil Sovretovo nagrado za najvišje prevajalske dosežke.
Zakaj pa ne bi poskusil napisati nekakšne fantovske Anice
Pisanje lahko navdihne kak dober primer literature za otroke, včasih pa kdo sede za računalnik zaradi ogorčenja ob slabi knjigi. Tretja možnost: zato, ker ni veliko knjig za toliko stare mulce. Je bilo pri vas tudi kaj od tega?
"Verjetno kar vse troje. Prebrati sem moral veliko precej trapastih knjig, privlačnih zaradi lepih ilustracij; tiste dobre pa so me dolgo odvračale od pisanja, ker se mi je zdelo, da takole jaz pač ne bi znal. Nazadnje me je preprosto potegnil svet sinove, takrat že sedemletnikove domišljije. Hotel sem narediti nekaj bolj 'za fante'. Čeprav se ni začelo z mislijo na serijo; a ko sem sestavljal prvo zgodbo Ne bi smel odpreti tistih vrat, ki jo je navdihnil komad Ramonesov, so mi junaki zelo prirasli k srcu. Potem pa nekako nisem znal napisati učinkovitega konca. In sem si rekel: zakaj pa ne bi poskusil napisati nekakšne fantovske Anice, kakršno je tako navdušeno brala starejša hčerka. In nasploh, kratke proge mi ne gredo; če mi postanejo liki všeč, bi rad živel z njimi na daljši rok. Šele potem, ko imam tak prostor, da zadiham z njimi, ko jih že poznam, postane pisanje užitek."
Mami, verjemi mi, da je komplicirano biti majhen
Ključno se mi med drugim zdi, da ostaja vaš trio v realnih okvirih. Kepajo se z blatom in telefonarijo neznancem, ne lovijo pa pravih lopovov na primer, ker tega otroci v resnici pač ne počnejo. Je "realizem" med vašimi izhodišči oziroma cilji?
"Nič nimam proti ludističnim ali fantastičnim zgodbam, tudi sam sem še kot odrasel čisto padel v Igro prestolov; ampak kar mene požene k pisanju, je tista precej groba stvarnost, v kateri smo vsi nekako emocionalno vpleteni. V resnici je tudi otroško življenje precej stresno, polno čustveno zapletenih odnosov in izzivov, zato jih jima smisla zavijati v vato - bolje jim je pomagati izživeti te strahove, odkriti možne rešitve, se poskusiti vživeti v drugega. Kot pravi Tomaž: 'Mami, verjemi mi, da je komplicirano biti majhen.' Takih drobnih zapletov je ogromno. Veliko malih dogodkov v zgodbah temelji na resničnih anekdotah iz sinovega življenja ali mojega otroštva, celo otroštva mojega očeta; te stvari so zelo univerzalne."
Res pa spada k realnosti v teh letih tudi mešanje realnosti in fikcije. Prepričljivo pustite bralca v negotovosti, ali Golazničarji vedo ali ne, da Peter Klepec iz imenika ni pravljični junak na primer. Lepo razrešite tudi verjetno osrednji problem druge knjige iz serije, soočanje otrok s smrtjo bližnjih. Otroško (ne)razumevanje realnosti, sprehajanje med dobesednim in prenesenimi pomeni je lahko precej literarno inspirativno, ne?
"Nekateri aluzije v zgodbah so gotovo laže ulovljive odraslim bralcem, tukaj si nisem mogel pomagati. Ampak na splošno se mi zdi zanimivo, kako otroci odkrivajo različne jezikovne manipulacije sodobne družbe, pa tudi bolj zapletene komunikacije nasploh. Tukaj zelo hitro izgubljajo naivnost. Zlasti punčke so tukaj precej spretne, marsikdaj morajo tudi razložiti fantom, kako je treba kaj prav razumeti … Čeprav se nasploh trudim izogibati kakšnim spolskim stereotipom. Po svoje sta tukaj pobalinska Lija in boemski Tomaž nekakšen most med Liamom in Julijo, ki sta bolj stereotipno robate oziroma spakljive sorte."
Prepričan sem, da ima celo Svetlana Makarovič rada otroke
Za tisto najboljše v literaturi za otroke - veliko tega je tudi v Golaznikusu - ohranjam nestrokovno oznako, toplina. Kako bi pa vi to definirali?
Moraš jih imeti rad, jih malo tudi občudovati, se jih mogoče malo bati, nazadnje pa jih še skušati potolažiti in jim kaj pojasniti
Sin odrašča hitreje, kot izhajajo knjige
Odrasli v Triu občudujemo reševanje problemov, spretno puščanje prostora za večpomenskost in navsezadnje dobro vzgojo junakov. Kako pa je z mladimi bralci? Ste se že preizkusili z živo prezentacijo?
"Tukaj moram v svojo sramoto priznati, da v tem nisem posebno dober. Z odraslimi se bolje znajdem. Pred tujimi otroki sem zelo lesen … Moja dva pa sta uživala v mojih neobrzdanih domačih interpretacijah."
Letos sta izšla že tretji in četrti del, Golazni iz omare in Težave z angelčki, kjer se vaši liki med drugim soočijo z zastraševanjem in medvrstniškim nasiljem. Predvidevam, da snujete tudi že nadaljevanje. Lahko izdate, v kaj se bodo zapletli oziroma kaj se bo spletlo med njimi?
"Dva dela sta že bolj ali manj napisana. Srečali se bodo z odnosom do domačih živali. Potem bo spet na vrsti soočanje s posledicami lastnih napak, pobalinstva v virtualnem in resničnem življenju … Za nadaljevanje pa še čakam na inspiracijo. Sin odrašča hitreje, kot izhajajo knjige, zato njegove sugestije postajajo že skoraj preveč drzne, čeprav se bo moral tudi on še z marsičim soočiti. Če mu na primer samo omenim spopadanje z zaljubljenostjo, kar otrpne … Tako da, tudi to bo verjetno še iztočnica."
