(BALETNA KRITIKA) Povodni mož na Blejskem otoku: Oda neizbežnosti

Damijan Vinter
02.07.2021 20:00
Plesna predstava Povodni mož, Blejski otok, ogled javne generalke 30. junija in televizijskega prenosa premiere 1. julija.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj

Otvoritvena slovesnost ob začetku predsedovanja Republike Slovenije Svetu Evropske unije je potekala v idilični atmosferi Blejskega otoka, na katerem je baletni ansambel SNG Maribor s komorno instrumentalno zasedbo po protokolarnih nagovorih ministra za kulturo Vaska Simonitija in predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen uprizoril Prešernovo pesnitev Povodni mož v koreografiji Edwarda Cluga na izvirno glasbo Milka Lazarja. Zapišemo lahko, da je šlo za posrečeno zlitje človeške kreativnosti in naravnih lepot. Za nekakšno odo oziroma hvalospev slovenski literarni dediščini (v tem primeru Prešernovi bogati pesniški izpovednosti), lepoti gibanja in človeškemu telesu. Ter seveda prelepi naravi. Odo neizbežnosti človekove usode ter njegove odvisnosti od naravnih sil.

Tiberiu Marta

Clug je skupaj s stalnimi sodelavci premišljeno izkoristil lokacijo. Vsebinska navezava na zgodbo o mitičnem bitju, ki je v morske globine popeljalo radoživo "kraljico plesa", je bila idealno vkomponirana v ponujene naravne elemente - še posebej na generalki, ko se je v zadnjih minutah nebo nevihtno pooblačilo, kot bi hotelo demonstrirati zloveščo moč naravnih sil, ki zapečatijo Urškino usodo.

Postavitev odra v obliki obroča oziroma prstana na jezersko gladino, neposredno pod stopnicami, ki vodijo do cerkvice, s svojo krožno površino pričara magično atmosfero plesne dvorane ter z neposredno uporabo jezera tudi mistični svet povodnega moža, ob katerem se zdi človeško bitje tako zelo krhko (scenografija Marko Japelj). Uporabljeni zvonovi z bližnje cerkvice in čoln, s katerim se pripelje usodni zapeljivec in na katerem v daljavi na koncu izgineta nesrečna zaljubljenca, ter rekviziti, kot so aluminijasta vedra in velika lesena vesla, dodatno podkrepijo v verzih opisane podobe. Plesni ansambel je odet v kombinacijo kožne in črne barve (kostumografija Leo Kulaš). Sedem fantov v črnih hlačah z diskretnimi temno zelenimi črtami in gumbi in v majicah brez rokavov ter sedem deklet v poletnih oblekicah do kolen, ki so mehko valovale v vetru, oboji obuti v črne gležnjarje. Urška v prelepo nabrani poročni obleki v svetlo rumeni barvi, povodni mož odet v dolg zelen plašč z asociacijo na ribje luske.

Glasbo Milka Lazarja, prepoznavno pulzirajočo v ponavljajočih se glasbenih vzorcih z izrazitimi ritmičnimi poudarki, je v živo izvedel šestčlanski orkester, nemoteče postavljen levo pred vodnim odrom. Tamara Kostadinova Bakardzieva in Sausan Hussein (violina), Kristina Ramšak Špilar (viola), Zsofia Klacsmann (violončelo), Matjaž Balažič (akordeon) in Bojan Gorišek (klavir) so partituri sledili s primerno mero ambientalnega sozvočja in občuteno izpostavljajoč solo vloge posameznih instrumentov oziroma nosilnih linij. Glasba se je gibala med iterativnim stopnjevanjem napetosti ter intimnejšim čustvenim pridihom, z občasno prepoznavnim tango melosom. Uvodoma je bil uporabljen zvočni posnetek z vokalom Zvezdane Novaković, ki je pričaral skrivnostno atmosfero morskih globin.

Koreografija vključuje prepoznavne avtorske elemente Clugovega plesnega izraza, ki potrjujejo njegovo sposobnost odkrivanja novega in "programskega" vključevanja že ustvarjenega v nov koncept, a treba je zapisati, da predstava kot celota - kljub posameznim izvirno domišljenim gibalnim elementom - v plesnem smislu ne izzveni tako organsko živo in prepričljivo kot katera od predhodnih. Manj je neposrednega stika med telesi, eden od razlogov za tak vtis pa se skriva tudi v tem, da avtor Prešernovo pesnitev v svoji koreografski viziji doživlja kot mistično linearno pripoved in ne toliko kot čustveno razburkano usodo lepe Urške, opisane kot: "Je znala obljúbit, je znalá odreči, in biti priljudna, biti priljudna, in biti prevzetna, mladenče unémat, bit staršim prijetna; modrij in zvijač je bila vseh umetna."

V tem kontekstu plesni ansambel, v osnovi predstavljajoč razigrano Urškino druščino, opravlja tudi nekakšno pripovedovalno vlogo grškega zbora ter s simbolnimi gibi in z uporabo rekvizitov domiselno ubeseduje atmosfero prostora. Najprej upočasnjeno in pomenljivo poigravajoč se z vedri, nato z gibi v duhu uglajenega dvornega plesa, podrsavanjem klečečih teles na vodi, razliti po odrski površini, ter na koncu v parih objeti in zazrti v blejsko gladino. Tu so roke, ki jih sklenjene dlani vodijo v mehke formacije ali energične kontrakcije, spet drugič pa sledeč ena drugi v utripajočem valovanju. Razširjene ali dvignjene v klasično baletno pozo, kot bi želele zaobjeti ves prostor med razmaknjenimi telesi, vodo in zrakom. Z vedri posnemajoč zvonjenje cerkvenih zvonov in opominjajoč na minljivost s pretakanjem vode. Ali pa uporabljajoč dolga lesena vesla za podkrepitev formacij, ustvarjajoč iluzijo parnega kolesa, tekmovalno preskakovanje ovir ali nežno dvigajoč Urškino omagano telo.

Monja Obrul je kot Urška samozadostno zasanjana, brez morda pričakovane radoživosti in temperamenta spogledljivega dekleta. Njeni gibi so umirjeno ezoterični, a vzvišeno hladni in se razgubijo ob ansambelski dinamiki, ki se zdi učinkovito formirana na obstoječo sceno. Tudi Sytze Jan Luske kot naslovni junak ni strastni zapeljivec z zli nameni, temveč skrivnostno androgeni znanilec njene usode. Ali, če hočete, z utvaro ljubezni zavajajoč predrzno mladenko, tavajoč med tuzemskim svetom in vodnimi globinami. Prej mefistovski vodnik in manipulatorski Rotbart.

Tako solista kot celotni ansambel so koreografijo izvedli korektno in skladno s konceptom (ter pogumno glede na neposredni fizični stik z vodo oziroma glede na vremenske razmere). Večja predanost in čustveni naboj že v skladu s samim konceptom nista pričakovana, kar pri ogledu v živo pri gledalcu ustvarja določeno mero monotonosti. V tem kontekstu je bil filmski prenos učinkovitejši (urednik prenosa Daniel Celarec). Kamera je uspešno izpostavljala detajle (gibe, formacije in impresije naravnega ambienta) ter ustvarila dodatno dramaturško strukturo.

Povodni mož po sami plesni energiji sicer ne dosega nekaterih prejšnjih Clugovih stvaritev, a je vsekakor zgleden primer idealne izrabe naravnega ambienta in človeškega gibalnega izraza, ki bo nedvomno potrdil njegove koreografske kvalitete in poveličal lepoto naše dežele.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta