Leteči lev je simbol enega od zgodovinskih in kulturnih središč sveta, Benetk, v zlati izvedbi pa je tudi nagrada, ki jo podeljuje beneški filmski festival. Če lev kot žival izžareva moč in pogum, krila simbolizirajo svetovljanskost in lahkotnost. In prav dihotomija med temi pojmi je zaščitni znak festivala. Medtem ko številni oboževalci pred veličastno filmsko palačo čakajo – včasih tudi celo noč in dan – na podpise in selfije s filmskimi zvezdniki, ki se kažejo na rdeči preprogi, na platnih svetijo večinoma močni in zahtevni filmi.
Na platnih svetijo večinoma močni in zahtevni filmi, vendar na festivalu nihče noče govoriti o "težkih" temah
Pralni stroj za svetovne finance
Ameriški režiser Steven Soderbergh, ki je zaslovel s filmi, kot so Seks, laži in videotrakovi, Erin Brockovich in Oceanovih enajst, je na Lidu premierno predstavil svoj novi film Laundromat, kar bi lahko v slovenščino prevedli kot "pralni stroj". V njem nam želi na razumljiv način pojasniti, kako delujejo v globalni aferi Panamski papirji razkriti mehanizmi, s pomočjo katerih se podjetja po vsem svetu v davčnih oazah ogibajo svojim finančnim obveznostim. Zgodba nam skozi pet poglavij dejansko uspe predstaviti, na kako bizaren način številna podjetja izigravajo davčno zakonodajo, pri čemer prednjačijo seveda ameriške korporacije in prva davčna oaza, ameriška zvezna država Delaware, v kateri lahko na istem naslovu najdemo tudi po 20.000 registriranih podjetij. To nam kar neposredno v obraz pojasnjujeta ustanovitelja podjetja Mossack Fonseca, ki ju odigrata Gary Oldman in Antonio Banderas. Spomnimo, podjetje, ki do leta 2016, ko je prišlo do razkritja, ni bilo znano praktično nikomur, je v ozadju opravljalo finance za več kot 300.000 podjetij. Ustanavljalo je nabiralniška podjetja, fiktivne delničarje in direktorje ter podobno, da so podjetja lahko zunaj meja svojih držav prala denar in tako utajala davke. Hkrati je bila ta pralnica seveda zelo koristna tudi za številne kriminalne združbe, ki so morale zakriti sled svojega denarja.
Način, na katerega je to izpeljal Soderbergh, pa je le delno uspešen in gledalca mestoma tudi odvrne od kritično zastavljene teme filma. Finančne mahinacije prepleta z osebnimi zgodbami likov, ki jih povezuje bolj ali manj zgolj omenjena afera, zato delujejo nametano in nepovezano. Na platnu se poleg omenjenih dveh neprestano nizajo številni filmski zvezdniki, pri čemer nekateri dobijo zgolj dvominutno epizodno vlogo, kot na primer Sharon Stone ali James Cromwell. Film, ki raziskuje nesramno bogatenje, je torej tudi sam vsaj pri izbiri igralcev zelo razsipniški in mestoma tudi zelo pompozno in glamurozno posnet. Ugovor bi seveda lahko bil, da bo tako dosegel več občinstva kot kak dokumentarec, ki bi se teme lotil bolj poglobljeno, kar je seveda res, a vprašanje vseeno ostaja, kakšen je dejanski namen filma in kako si ga bodo razlagali gledalci. Kot piko na i kontradiktornosti tega Soderberghovega projekta velja omeniti še to, da je njegov producent spletna platforma Netflix, ki je lani dosegla 845 milijonov dolarjev dobička; v tujini je sicer plačala 131 milijonov dolarjev davkov, a niti dolarja v domačih Združenih državah Amerike.
Neskončna absurdnost človeškega življenja
Švedski filmar Roy Andersson, ki je nazadnje pred petimi leti postregel s filmom Golob, ki sedi na veji in razmišlja o življenju, in pred dvanajstimi leti z nepozabnim Ti, ki živiš, še naprej tudi sam veliko razmišlja o življenju. Zvest je ostal tudi svojemu absurdno eksistencialnemu slogu, ki niza vinjete in karikature iz vsakodnevnega življenja, da bi nam tako približal in odčaral misterij življenja. Za svojo novo stvaritev, ki je v Benetkah včeraj doživela svetovno premiero, si je izbral skorajda starogrško filozofski naslov O neskončnosti (Om det oändliga), ki bi ga lahko pripisali tudi kakšnem Aristotelu, po aristotelovsko pa se je lotil tudi nizanja in seciranja modernih občečloveških prigod in občutij. Večne (neskončne) človeške teme, kot so ljubezen, vojna, izguba vere, nedolžnost, ranljivost, zamera, naveličanost, ljubosumje, poraženost, strtost in odtujenost vejejo iz njegovih življenjskih epizod, ki so v statičnih kadrih podobne premikajočim se slikam.
A od omenjenega starogrškega misleca ga ločuje to, da jih nikoli ne skuša povezati v celoto, ampak jih pusti lebdeti v fragmentarnosti in okruških vsakdanjega življenja. Prigoda, ki podčrta vzdušje filma in najbolj diši po osebni noti avtorja, je zgodba o župniku, ki izgublja vero in sanja, da je križan kot Kristus. Psihiatra moleduje z vprašanjem: "Kaj naj zdaj, ko sem izgubil vero?" V tipično anderssonovskem stilu pa ga ta hladno odslovi, ker je zaključil delovni dan in mora ujeti avtobus. In kaj je neskončnost? "Prvi zakon termodinamike pravi, da je vse energija in da se ta ne more izgubiti. Lahko samo menja svojo obliko. To pomeni, da se teoretično lahko srečava čez milijone let in boš ti krompir … ali paradižnik," mladenič aristotelovsko poduči svojo sogovornico. In dobi epikurejski odgovor: "Potem bi raje bila paradižnik."
