Bitef: Beograd daljinsko, mladina brez boga

Po prvi polovici letošnjega beograjskega mednarodnega teatrskega festivala in sedmih predstavah v glavnem, tekmovalnem programu je mogoče govoriti o izjemno raznorodnem naboru tematik, poetik, režijskih in igralskih pristopov. V ospredju letos so predstave, ki se spoprijemajo z razpadom družbe in sesutjem odnosov, družinskih in ljubezenskih. Tudi letos se večer za večerom mešajo svetovni režiserski zvezdniki z domačimi, manj razvpitimi. Primerjave so produktivne in ne zmeraj v škodo slednjih. Tri predstave prvega dela so posebej vznemirile. Remote Beograd Rimini protokolla, Mladina brez boga Zagrebškega gledališča mladih (ZKM) v režiji Boruta Šeparovića in Zgodovina nasilja v režiji Thomasa Ostermeierja in izvedbi Schaubüchne am Leniner Platz iz Berlina.

Potovanje vase z umetno inteligenco

Remote Beograd Rimini protokolla je hoja po Beogradu v skupini, ki jo sloviti umetniški kolektiv organizira vsak dan festivala dvakrat. Je vznemirljiva site specific, antituristična ponotranjena ekspedicija, daleč stran od današnjih skomercializiranih mestnih site seeing tur. Tudi nobenega poplitvenega njuejdževstva ni v dveurni potovalni odpravi po mestu - od novega beograjskega pokopališča do doma sindikatov, kjer je med drugim tiskovno središče Bitefa. Protokolovca Stefan Kaegi in Anton Rose, švicarsko-nemška naveza, ki sta bila raziskovalca s terena v projektu, sta s sodelavci, z dramaturgom Aljoscho Begrichem generični Remote X presadila že v nekaj deset svetovnih mest. Zmeraj ga uglasita po meri poskeniranih, premišljenih prostorov, kjer ga izvajajo. Ta tip imerzivnega teatra bo letos v drugem delu festivala v Luki Beograd v ospredju. Ne gre za to, da je publika zlita s scensko situacijo ali da participira z igralci, ampak je občinstvo samo izvajalec predstave. Čeprav čisto samostojni in neodvisni tudi nismo bili na tisti dinamični, mestoma športno, mestoma kontemplativno zasnovani poti petdeseterice obiskovalcev "predstave", s slušalkami na ušesih in diskretnim spremstvom, po nekaj ključnih točkah mesta, ki nimajo pomena (le) kot turistične znamenitosti. Ti pomeni so izrabljeni, skomercializirani, niti ne gre za kak skrivnostni, drugačni Beograd, gre za potovanje vase, navznoter v prostore, kot so podzemna železnica, pokopališče (celo grob smo si lahko izbrali in klopco na njem), ves čas smo vodeni, sintetični glas kot iz navigatorja nas vodi in postavlja pred nas svojstveni eksperiment obnašanja v primeru, ko nas vodi algoritem. Kako sprejemamo odločitve, kako skupina vpliva na nas, si želimo bližnjega odnosa s sopohodniki? Nas zunanji svet mesta, hoja ob supermarketih, knjižnicah, igriščih, parkih, cerkvah, celo lahko tako (ne) zanima, da meditiramo in kontempliramo vase in le z najbližjimi ob nas v grupi, ves zunanji svet pa je podrejen našemu notranjemu prostoru. Vse bolj se zavedamo, da smo v nekem skupnem filmu. V parku nas postavijo pred veliko ogledalo, v slušalke nam spustijo znano muziko, v cerkvi se sintetična Rachel spremeni v Petra. Po Tašmajdanskem parku tečemo, na cilju, na Trgu Nikole Pašića, plešemo, pred parlamentom moramo protestirati, pred univerzitetno knjižnico pojemo, na koncu hodimo ritensko, da pustimo vse slabo in odvečno za sabo. Gre za inteligentno prespraševanje umetne inteligence in naš odnos do nje. Cela drama se splete pred semaforji. Je res, kot nam pravi glas iz slušalke, "vsak semafor mala lekcija iz avtomatizirane diktature". Kot lanska nagrajena predstava RP Zapuščina - komad brez ljudi je tudi letošnja osvetlila neke cone, ki jih doslej nismo znali, zmogli misliti na tak način, v taki družbi. Predvsem pa je koristen antipod statičnim sedečim ritualom publike v gledaliških dvoranah.

Kaj narediti, ko se ne da več nič narediti

Naslednja progresivna predstava, ki je dvignila temperaturo letošnjega Bitefa, je bila zagrebška v izvedbi Zagrebškega gledališča mladih in Montažstroja ter režiji Boruta Šeparovića Mladina brez boga. Na osnovi motivov iz romana s tem naslovom Ödöna von Horvatha iz 1934. in dela Heroji: množični morilci in samomorilci iz leta 2014 italijanskega postmarksističnega filozofa in komunikologa Franca Berardija Bifa je nastala pretresljiva predstava, srhljiva slika o današnjih moralno otopeli, socialno neobčutljivi mladini, ki jo novi mediji in politična korektnost, predvsem pa sistem, težeč k lažnim vrednotam, vodijo v brutalno nasilje. V pokole po srednjih šolah, k brejvikom, kliboldom, erikom harisom, Čo Seung Huiu ...
Temeljno je vprašanje, kaj narediti, ko ne vemo več, kaj narediti. Predstava odpira problem konformizma in impotentnosti današnje (kulturne) levice, hkrati pa je mračna in brezupna v odkritju izginjanja sveta, kakršnega poznamo. Režiser Šeparović se je beograjski publiki v Danasovem intervjuju opravičil za pesimizem v detektiranju naše današnje politične in strateške nemoči. Mladi zagrebški igralci so demonstrirali visokoenergijsko, zrelo igro.
Mladi antiheroji so gejmerji, ki so izgubili zaupanje v Evropo, njene humanistične vrednote, verjamejo pa v profit, cyber vesolje in smrt. V Evropi kot prostoru "multikulturalnog eksperimenta" vladajo zakoni neusmiljene naravne selekcije, človeško življenje ni več nič vredno. Nova generacija mladeži brez boga je srhljivo brezbrižna in morilsko egoistična.

Ostermeier

Sloviti nemški režiser Thomas Ostermeier je bil v Zgodovini nasilja po romanu Edouarda Louisa v svoji najboljši izdaji - precizen, svež, igra je bila odlična, živa glasba in video, vse je bilo do zadnjega vlakna premišljeno. Verizem v teatru na ostermeierjevski način je bil nekoč subverziven, danes to ni več v tolikšni meri, je pa bila perfekcija vseh uprizoritvenih postopkov osupljiva. Režiser je v sodelovanju z avtorjem Louisom priredil njegov avtobiografski tekst za oder tako, da je ohranil literarne mehanizme knjige in jih osvetlil skozi projicirane slike skozi igralske mobitele. Vse se dogaja v prostoru, ki je zdaj stanovanje, zdaj policijska postaja ali cesta ali ...Komad smo že videli pri nas v režiji Ivice Buljana v Mini teatru in je v slovenski verziji še močnejša radikalizacija Louisovega avtobiografskega besedila o francoskem študentu, ki na božično noč sreča na ulici Alžirca in ga povabi v svoj dom. Predstava o travmatični noči posilstva tematizira vse od nasilja, homofobije, rasizma, migrantstva do nesposobnih javnih služb ...
Metoda in jezik Thomasa Ostermeierja sta v končni konsekvenci subverzivna, v izrazu pa skoraj avtistična. Klavstrofobija, psihološka in družbena, je v njegovi režiji zaznavna v vsakem detajlu. Četverica igralcev je zunajserijska v transformacijah.

Torbica

Sobotni večer je bil namenjen po dolgem času na Bitefu domačemu režiserju v središču. Letos Igorju Vuku Torbici, ki se je izkazal s svojo brezkompromisno, inteligentno verzijo Tartuffa, a absolutno v preveč nabasani dvorani Narodnega gledališča, kjer so prodajali karte celo na mestih, od koder ni nobene vidljivosti na oder.