Letošnji, 53. mednarodni gledališki festival Bitef se je začel predsinoči v Narodnem gledališču v Beogradu. Do 25. septembra se bo na standardnih gledaliških lokacijah srbske prestolnice - od Jugoslovanskega, Narodnega, Bitef teatra do Ateljeja 212 in letos prvič tudi v improviziranih prostorih Luke Beograd - zvrstilo v desetih dneh dvanajst predstav. V okviru glavnega programa bodo predstava iz Belgije, Brazilije, Nemčije, Nigerije, Slovenije, Srbije, Francije, Hrvaške in Švice. Letošnji festivalski slogan pa izhaja iz znane srbske zimzelene popevke Beti Đorđević Počnimo ljubav iz poćetka.
V bistvu se je festival začel že dan pred odprtjem s Prologom: 17. septembra je bila izvedena predstava Remote Belgrade po konceptu Stefana Kaegija in v režiji Antona Rosa. Napoveduje osnovno črto festivala (imerzivno gledališče, brisanje meja med izvajalci in publiko), tematsko pa kriza družbe in odnos posameznik:skupnost. Beograd na daljinski bo na programu ves čas trajanja festivala dvakrat na dan, začenši na beograjskem pokopališču.
Macras
Uradno je festival letos odprla ena vodilnih svetovnih koreografinj, nemška Argentinka Constanza Macras, njena predstava Big in Bombay je uspešno gostovala na 40. Bitefu. Ta čas pripravlja z Bitef dance company predstavo Mesta, ki jih ni več, ki bo kmalu po koncu festivala odprla novo sezono Bitef teatra. S tem projektom se trideset let po smrti ustanoviteljice Bitefa, ob Jivanu Ćirilovu, uresničuje zamisel Mire Trailović, da bi bile poetike in avtorji na Bitefu močno ustvarjalno povezani z delom Bitef teatra. Constanza Macras je študirala ples in modno oblikovanje, kot koreografka se je izpopolnjevala v Amsterdamu in v Studiu Mercea Cunninghama v New Yorku, med drugim. Leta 2003 je ustanovila mednarodno plesno gledališko kompanijo Constanza Macras | DorkyPark v Berlinu. V njej so igralci, plesalci, glasbeniki umetniki različnih žanrov in držav. 2010. je prejela prvo nemško nacionalno nagrado Der Faust v kategoriji najboljših koreografov za delo Megalopolis, 2013. pa je postala prva ženska režiserka na École des Maîtres.
Rau
Prva predstava Orest v Mosulu NTGenta (Stadstheater Gent), v režiji razvpitega režiserja Mila Raua (1977), ni navdušila, kot je bilo po pompoznih napovedih pričakovati. Rau je predstavo Orest v Mosulu zasnoval kot živo scensko produkcijo, ki jo kombinira s filmskim materialom. Ampak tako prvo kot drugo je bilo na precej nizki, skoraj srednješolski ravni - tako izvedbeno, tehnično kot igralsko. Posnetki razrušenega mesta, grozljive betonske kaverne in pripoved o tem, kaj vse je razrušeno, kdo je kriv in kaj grupa lokalnih muzičarjev izvaja, vzbuja žal slab priokus, sumljive občutke skorajda okoriščanja z vojno bedo in grozotami. Sporočilo, da je homoseksualnost v teh prostorih bolj ekscesna in prepovedana kot ubijanje, javne eksekucije, je v ospredju. Rau prepleta zgodbo o uničenju Troje in vladarskega doma Argosa z razrušenjem Mosula, kjer je Niniva, mnogo starejša civilizacija od antične. Rau je povezal belgijske in iraške igralce, fikcijo in dokument. Za razliko od Ajshila Rau ne ponudi pomiritve in vzpostavitve demokracije ter pravice, temveč razgali, da so globalna uničevanja, nasilja enih, ki povzročajo nasilje drugih, nepravično rušenje demokracije in vsesplošna obeležja današnjega sveta. Rau problematizira Ajshilov "optimizem" iz Orestije in se sprašuje, ali so v današnjem svetu sploh mogoči pravo, pravda, demokracija. Predstava nima ne konsistence ne prave moči in sugestivnosti, sicer srhljiva tema sama po sebi se pogrezne v bledo, nepovezano celoto. Rau je prepričan, da resnica o nasilju obstaja v odnosu, ki ga imamo (Evropejci) do Bližnjega vzhoda. "Če Mosul ne bi imel nafte, nam ne bi bil zanimiv, pa tudi ne bi mogli skozi njegovo zgodbo povedati svoje. Treba je iti v Mosul, da lahko sklenemo to zgodbo." Umetnik, ki hoče govoriti o politični resnici, mora oditi na resnični kraj.
