Bledičen, nerazigran rekviem

Nenavadno - zakaj zadnje čase toliko igrajo Ivanova, najzgodnejšo dramo (če odštejemo mladostnega, gimnazijskega Platonova) Antona Pavloviča Čehova? Samo zadnja leta je bil uprizorjen v vseh teatrih regije: v zagrebškem HNK v režiji slovitega Eimuntasa Nekrošiusa, v Narodnem pozorištu Beograd, v Celovcu v režiji Mateje Koležnik. Četudi bi bile diagnoze mladega, 27-letnega dr. Čehova res tako prekleto aktualne, pa Ivanov, ta "ruski Hamlet", odigran v ljubljanski Drami integralno skozi tri ure in pol, v režijski postavitvi Aleksandra Popovskega, novega umetniškega direktorja mariborske Drame, kratkomalo ne funkcionira. Niti ni sveže branje, nikjer ne prodre iz arhaične lupine, liki so shematični, razen redkih izjem ne prebijajo neživljenjskosti, neizrazitosti, skoraj omlednosti.
Fama tega teksta o biti ali ne biti, živeti ali ne živeti je najbrž povezana z avtorjevim nenavadno zavzetim odnosom do njega: Čehov je prav Ivanova od vseh svojih besedil najbolj razlagal, vse o njem je bogato dokumentirano in kar sedem verzij naj bi bilo ohranjenih. Je pač prvo izvedeno delo Čehova in v njem so zametki velikega zrelega dramskega kvarteta - Višnjev vrt, Tri sestre, Galeb, Striček Vanja. Čehov je kritikom Ivanova, ki so bile mnoge tudi zelo nenaklonjene, odgovarjal takole: "Ljudje, kot je Ivanov, ne rešujejo vprašanj, temveč padajo pod njihovimi bremeni." Tudi komadu v novih inscenacijah se pogosto zgodi, da pade pod silnimi bremeni vseh vrst.
Kar je bilo v času nastanka leta 1887 najsubverzivnejše v tej (melo)drami, ki je bila v bistvu zamišljena kot komedija, je bilo nenehno valovanje med komičnim in tragičnim, poetičnim in naturalističnim. Brez teznosti, brez ideologije, zgolj diagnosticiranje. Avtor, ki mu je bila medicina zakonita žena, literatura pa ljubica, je Ivanova napisal v pičlih desetih dneh. Po naročilu.
Ivanov Uroša Fürsta je ponesrečen, bled nosilni lik, ki ne premore fluida, da bi se dvignil iz dolgočasne brezstrastnosti in neprepričljivosti. Otrplo brezizrazen je in v ničemer ne pretrese, ne prepriča. Dolgočasi nas v svojem otopelem jamranju, samoanaliziranju, ki nima dovolj zamaha, da bi mu verjeli. Res šibka vloga. Pregorelost je sodobna diagnoza najnovejšega, ljubljanskega Ivanova, ki življenjsko usiha, ker je nekje med nebom in zemljo izgubil ves smisel svojega bivanja. Njegova vseobsegajoča apatija se nas ne dotakne niti v enem trenutku. Nekdanji idealist, karizmatični spreminjevalec sveta, izobraženec je danes depresivec, luzer, zadolžen, žre se, ne ljubi več svoje na smrt bolne tuberkulozne žene, ki je za svojo ljubezen zatajila (židovsko) vero staršev. Sodobnik Čehova Lev Nikolajevič Tolstoj je vse povedal o tej vrsti intimne stiske: "Sem na vrhuncu literarne slave, imam vdano ženo, krasne otroke, lepo posestvo, ampak vseeno se hočem ubiti." Ampak Ivanovu in njegovim samoanalizam ne verjamemo, zato nas ne pretrese niti njegov konec.