V Zagrebu je v 88. letu starosti umrl ugledni filmski producent Branko Lustig. Rodil se je leta 1932 v Osijeku in preživel holokavst. Pri enajstih letih so ga odpeljali v Auschwitz in ga tam ločili od matere. Dobil je taboriščno številko A3317 in bil živa priča strahotnega genocida nad Judi. Kot taboriščnika so ga poslali na delo v rudnik, nato ga je za služabnika vzel k sebi nacistični poveljnik taborišča. Lustig je po vojni pripovedoval, da je imel srečo, saj je bil takrat že hudo bolan in bi drugače morda umrl. Pri poveljniku si je nekoliko opomogel, a proti koncu vojne so ga bežeči Nemci skupaj z drugimi taboriščniki selili po različnih taboriščih. Konec vojne je pri trinajstih letih na smrtni postelji dočakal v taborišču Bergen-Belsen. Rešil ga je neki Jugoslovan, pozneje pa ga je s ceste pobrala judovska vojaška delegacija iz Palestine in mu pomagala najti mater, za katero je bil od prvega dne prepričan, da je končala v krematoriju. A je mati holokavst preživela, medtem ko so očeta ubili leta 1945 v Čakovcu. V koncentracijskih taboriščih so bili usmrčeni tudi preostali člani njegove širše družine.
Z Brankom Lustigom sva se spoznala pred leti, ko smo v mariborski Sinagogi snovali projekt Šoa - spominjamo se. Bil je izredno delaven mož, družbeno angažiran, saj so ga vabili na vse strani sveta. Ne samo kot preživelega taboriščnika, ampak predvsem kot producenta znamenitega filma Schindlerjev seznam. Za ta film je leta 1993 prejel oskarja kot najboljši producent. "Moja številka je bila A3317. Dolga je pot od Auschwitza do te pozornosti. Zaradi umirajočih sem se odločil, da predstavim, kako je bilo," je med drugim povedal v slavnostnem nagovoru ob prejetju prvega oskarja za ta film. Drugega oskarja je prejel kot producent Gladiatorja leta 2001. Kljub mnogim obveznostim je našel čas za pogovor in izredno objektivno ocenjeval razmere.
Ni se strinjal s praznimi floskulami, kako hitro se lahko vse skupaj ponovi, ampak je ob konkretnih primerih najnovejšega evropskega rasnega sovraštva, nestrpnosti in modernega antisemitizma ob vrhuncu emigrantske krize brez dlake na jeziku dejal: "Najlažje je reči 'nikoli več', tako kot je lahko beguncem poslati dve odeji in sendvič, da imaš občutek, da si opravil svojo dolžnost. Ni dovolj! Kaj ste naredili, da bi tem ljudem pomagali najti bivališče v Nemčiji ali pa kje drugje? Kaj ste naredili za konec vojne v Siriji, da bi se lahko vrnili domov? Konec vojne je edina rešitev. Pošiljanje ljudi nazaj in zapiranje meja ... to je sranje."
Branko Lustig je sodeloval tudi na nekaterih prireditvah, ki so jih zadnja leta v Sloveniji pripravile ustanove, ki se ukvarjajo s proučevanjem judovske zgodovine in holokavsta (Judovski kulturni center v Ljubljani, Sinagoga Maribor). Njegovo sodelovanje je bilo vedno "dodana vrednost" tem dogodkom. V eni od mnogih časopisnih izjav je na primer 8. februarja 2015 za Dnevnik odločno ocenil, da fašizma še ni konec. “Zlo bo vedno obstajalo, vedno se bo vrnilo, dobrota pa bo vedno umrla. Fašizmu ni lahko uiti. Situacija, ki jo imamo danes v Evropi, je zelo težka. Pred mojo hišo v Zagrebu je zabojnik za smeti. Vsako jutro, ko peljem psa na sprehod, se vanj sklanja človek, ki išče hrano. Ljudje zelo težko živijo. To so razmere, v katerih uspevata fašizem in nacizem. Dolgo bo trajalo, preden se bo rodil novi Hitler. A takšne stvari so se vedno dogajale. In vedno se bodo."
