Viggo Mortensen je nekoč izjavil, da najraje igra like, ki v sebi skrivajo neko skrivnost, saj ravno takšni protagonisti prisilijo gledalce, da ves čas ugibajo o tem, kaj se skriva pod njihovo kožo. Gre za osnovno, pravzaprav zelo logično lekcijo iz scenaristike, ki je obenem tudi večno učinkovita. Nemški film Lara se začne prav s takšnim izhodiščem - v stanovanjski soseski v Berlinu ženska v zrelih letih stoji pred oknom in daje vtis, da si bo vsak čas končala življenje. A podobno kot Marijo v sodobnem evropskem klasičnem filmu O telesu in duši (2017) tudi Laro pri tem zmoti telefonski klic, ki njene misli v hipu preusmeri nazaj v banalnost vsakdanjega življenja. Zakaj bi si dobro situirana, izobražena oseba, ki živi v okolju relativne blaginje, sploh želela vzeti življenje? Izkaže se, da razlog tiči v disfunkcionalnih družinskih odnosih, predvsem med Laro in njenim sinom, vzhajajočim koncertnim pianistom. Čeprav ta prvotni nastavek napeljuje na dokaj konvencionalno dramo o družinskih odnosih, pa film ponudi bistveno več, in to v veliki meri zavoljo scenarija, ki je delo slovenskih rok.
Danes 50-letni Ljubljančan Blaž Kutin je scenarij za Laro napisal že leta 2005 in je z njim tudi uspešno krožil po evropskih festivalskih delavnicah. A kot marsikateri drug projekt je v tistih temnih časih za slovenski film tudi ta ostal v predalu. Potem ko je bil scenarij dolga leta že domala pozabljen, ga je Kutin znova v roke vzel po selitvi v Berlin, zgodba pa je nemudoma navdušila režiserja Jan-Oleja Gersterja, ki se je takoj odločil, da bo svoj drugi celovečerec posnel prav po tej predlogi. Časovna razdalja filmu vsekakor dobro dene, že zato, ker se s tem vsaj nekoliko otrese očitnega vpliva takrat odmevnega filma Učiteljica klavirja (2001) Michaela Hanekeja. A vseeno bi bilo nepravično, če bi filma postavljali na isto linijo, saj Kutin v Lari vendarle izlušči povsem drugačno tematiko.
Sijajna glavna igralka Corinna Harfouch namreč pred nas postavi zelo konkretno vprašanje: kje v vzgoji naših otrok je meja med pretirano strogostjo in pozitivno motiviranostjo za trdo delo? Osrednji lik gledalca vseskozi drži v razcepu, ko nam razkriva mater, ki je ravno s prekoračenjem te meje s svojim bolestnim perfekcionizmom zapravila dober odnos s praktično vsemi ljudmi okoli sebe. Podobno kot v filmu Hannah (2017) s Charlotte Rampling nismo z lastnimi očmi nikoli zares priča globini konflikta, zaradi katerega sta mati in sin komajda kaj več kot dva tujca, ki se ob srečanju na hodniku zgolj bežno ošineta z očmi. Je Lara junakinja ali antijunakinja? Dobro misleča mati ali hladna sadistka? Kutin nam vse do konca ne da nedvoumnega odgovora in si naš um spretno podaja z ene na drugo stran tehtnice.
Vprašanje je, kateremu slovenskemu filmskemu režiserju bi sploh uspelo na takšen nivo popeljati tako kompleksno dramsko predlogo
Obiščite spletno stran brez oglasov.
