Pa saj lahko z osebnimi zaimki opišemo vse, kar imenujemo življenje. Najprej sem jaz, prva oseba ednine torej, ki se zatem obrača k drugemu, torej ti, zatem je ona ali je on. So bližine, globine, višine, so razdalje in celo boleči prepadi. In potem nastopi ta naša edinstvena, čudovita dvojina, ki je skoraj endemit med svetovnimi jeziki. In tudi v dvojinskem sistemu se vse prične pri midva, z oddaljevanjem in stopnjevanjem sledi vidva, in ko doseže(ta) neko zrelo razdaljo, se izoblikuje(ta) onadva.
Onadva ali, bolje, onidve, pesnica Petra Kolmančič in kritičarka Mojca Pišek, sta se spustili v proces ustvarjanja edinstvene pesniške zbirke s precej nenavadnim, slovnično obarvanim naslovom Tretja oseba dvojine. Kdor se še spomni tiste osnovnošolske tabele z osebnimi zaimki ali pa se v njem morda prebudi asociacija na glagolsko spreganje, pri katerem si prav tako pomagamo s številom in osebo, ve, da s tem zaimkom izrazimo določeno oddaljenost, prenos dejanja na nekoga tretjega, ki je v dvojini še z nekom. Pesnica in kritičarka, ki sta s prvim rokopisom teh pesmi sodelovali v projektu Drugo mnenje Društva slovenskih literarnih kritikov, sta tako ustvarjali svojevrsten pesniški svet, v katerem je pesnica postavila izhodišče, kritičarka pa se je v poetiko spuščala in spet nekoliko oddaljevala kot neke vrste mentorica, o čemer je med drugim v spremni besedi zapisala: "Šele prvič sem od blizu videla, kako pesnik dejansko napiše zbirko, kako torej iz bolj ali manj dokončanih pesmi ustvari izpopolnjene in popolne pesmi ter jih nato med platnice postavi v premišljenem redosledu. Tega pa nisem le spremljala, pač pa sem pri tem tvorno sodelovala, kar je redek privilegij za kritika, katerega služba se praviloma začne šele, ko so bile vse pomembne odločitve o knjigi že sprejete. Moja vpletenost v ta 'projekt' gre pravzaprav še globlje, vse do dela, ki sem ga morala opraviti sama s sabo. Za potrebe nastajajoče zbirke sem svojo kritiško delovno uniformo nekoliko prekrojila, če se ozrem nazaj, ocenjujem, da sem jo morala razširiti, ker bi mi bila kritiška premajhna. Pa nisem zgolj postala mentor in še manj urednik, pač pa nekakšna hibridna mešanica vsega trojega, a v bistvu nekaj četrtega ..."
