Včeraj so v mariborski Sinagogi odprli virtualno razstavo fotografij z naslovom Nono Franc, Gorica-Dachau - fotopismo iz taborišča avtorja Marka Vogriča. Je v sklopu projekta Šoa - spominjajmo, ki sta ga skupaj podprla Mestna občina Maribor in izraelsko veleposlaništvo. Goriškega fotografa z nekdanjim nacističnim taboriščem veže zelo osebna, intimna družinska zgodba.
V Dachauu je za vedno ugasnilo življenje njegovega dedka Franca, ki ga fotograf tako pozna zgolj po pričevanjih drugih družinskih članov. Maja 1944 je bila namreč družina njegovega očeta Zdenka, ki je tedaj štel petnajst let, aretirana. Razposlali so jih v različna delovna in koncentracijska taborišča, nono Franc pa je umrl 22. maja 1945, le nekaj tednov po osvoboditvi.
Na razstavi, ki so jo v živo preko spleta odprli včeraj, je član goriškega fotokluba Skupina 75 predstavil cikel črno-belih fotografij, posnetih leta 2010 v nekdanjem koncentracijskem taborišču. Te zaznamujejo posebna patina, izostren čut za izbiro motivov, predvsem pa odmik od gole dokumentarnosti. Kot je povedala koordinatorica programov v mariborski Sinagogi Marjetka Bedrač, je Vogriču v fotografije uspelo prenesti občutek za brezčasnost spominjanja, njegova dela pa je mogoče brati tudi kot intimna pisma, spisana iz sedanjosti o preteklosti v opomin prihodnosti. Vogrič ustvarja pretežno v črno-beli analogni tehniki s camero obscuro.
V Fotogaleriji Stolp pa je ta čas na ogled spletna razstava Kratke zgodbe Zdenka Frangeža, ki se s fotografijo ukvarja že več kot štirinajst let. V svojih začetkih se je posvečal ulični fotografiji. Zadnja štiri leta je član Fotokluba Maribor, v letu 2019 je na pregledni razstavi Fotokluba z naslovom Minimalizem prejel tudi nagrado.
Na virtualni razstavi je predstavljenih šest različnih fotografskih serij, katerih skupna točka je črno-bela fotografija. V prvi seriji je ženski model postavljen v staro stavbo pred okno, kar pripomore k igri senc njenih gibov. Drugo serijo bi lahko razdelili na dva dela, v prvem ima ženska figura kot pripomoček stol, v vsaki od nadaljnjih fotografij se z raznolikimi pozicijami bolj približuje fotografiji akta. V drugem delu je ženska figura postavljena neposredno pred gledalca, vabi ga v svoj svet, vendar se na nobeni fotografiji ne ujame z njegovim pogledom. V tretji seriji se je Frangež osredotočil na preplet dveh teles. Fotografije delujejo skrivnostno in v gledalcu zbudijo večjo pozornost, saj je pri nekaterih na prvi pogled težko ugotoviti, kateri del telesa predstavljajo in ali gre za igro enega telesa ali dveh. Fotografije od preostalih serij izstopajo po izrazitem chiaroscuru, vidimo izrazito globoko črnino v kontrastu z izrazito svetlo kožo. V četrti seriji je predstavljen model mlajše ženske v stari stavbi.
Predzadnja serija predstavlja akt fotografijo, model je postavljen v naravo, med arhitekturne ostanke kapele. V zadnji seriji sta glavni del objektiva moški in ženska v sobi s tapetami in foteljem, ki dajejo občutek, da zgodba spada v zgodovino in ni odraz sodobnega časa, piše razstavi na pot Urška Gačnik.
