Denar in rit je treba skrit

Leta 2013 je Zdravko Haderlap Angela pozabe Maje Haderlap spremenil v Angela spomina. Romaneskni kraji so postali postaje predstave pohoda, na katerih so se spomini prepletali z običaji in vražami, pripoved s petjem in plesom. Lepenskim domačinom se je pridružilo več kot štirideset glasbenikov, igralcev in plesalcev. Kdor je šel takrat z Angelom po lepenski grapi, se bo dogodka še dolgo spominjal.

Zdravko Haderlap je brat Maje Haderlap in sedanji gospodar domačije Haderlapovih. Hišno ime je Vinkl. Zdravko je bil kulturne turiste pripravljen popeljati po dogajalnih točkah tega intimno družinskega romana in hkrati romana skupnosti koroških Slovencev tudi kadarkoli pozneje, v kateremkoli letnem času, in dela mu ni manjkalo. Celi avtobusi bralcev so se vozil v Lepeno, da bi na lastne oči videli koordinate sveta, ki je izpisan v knjigi.

Zdaj je Zdravko pripravil novo predstavo. Luč bi morala ugledati lani, ob stoti obletnici plebiscita, vendar jo je takrat odnesla korona. V četrtek, 22. julija, je predstava za naslovom Zornkraut - Denar in rit je treba skrit doživela premiero. V petek in soboto sta bili še dve ponovitvi.

"Tokrat je za svoje koreografske prizore izbral navdih v Majini poeziji in si zamislil premične postaje po Haderlapovi domačiji, naravnem okolju, v katerem si bo dovolil krhkost lirike in neujemljiv glas lirskega subjekta ozemljiti v konkretnem tukaj in zdaj z angažiranim ansamblom uveljavljenih umetnikov s koroškimi koreninami, ki bodo prvič sodelovali v skupnem projektu: z igralko Magdo Kropiunig, s plesalci Thalesom Weillingerjem, Martino Rösler in Martino Seidl, s skladateljem Nikolajem Efendijem, kostumografinjo Liso D in dramaturginjo Jano Pavlič," je pisalo v vabilu na predstavo. Osrednja producenta sta bila društvo Lepenska šola in A-Zone, društvo Zdravka Haderlapa, produkcija pa je bila precej velika - tudi po merilih slovenske mreže javnih zavodov na področju uprizoritvene umetnosti. Ob profesionalnih plesalcih sodeluje tudi nekaj amaterskih plesalk in performerk iz lokalnega okolja.

Dvojezična predstava ima dva dela. Prvi del, labirint med obešenimi rjuhami, lanenimi plahtami, z naslovom Bila sem tu, je skup performativnih instalacij. Vstop je obešenjaški: moški leži v gnoju, razteguje meh in preklinja. To ni edini iz literature Maje Haderlap zlahka prepoznavni lik, in tudi ne v edini izvedbi, drugič ga vidimo v drugačni konstelaciji. Ob kupu čikov in s puško na bližnji veji vabi gledalce k nepremični igri pogledov. Med tema dvema postajama labirintskega pota lahko po slušalkah poslušamo govor Maje Haderlap na osrednji državni proslavi ob stoletnici Avstrije, si pri domačem zdravniku spiritualno razkužimo notranje ali zunanje rane, gledamo mladenki, ki v mentrgi iz družinske hiše mesita kruh, ali žensko, ki vztrajno "kurbla mopet". Vmes je za pavzo bralni šotor, izvlečeš jajce s številko, ki ti pove, katero pesem ali odlomek iz romana, v slovenščini ali nemščini, preberi. In prav na koncu je tam ležalnik in z brisačo pokrita mladenka, ker ji je babica zabičala (tudi v Angelu pozabe), da je denar in rit treba skrit. V gledališkem listu piše, da je ta del uprizoritve "tržnica", in je res, morda še bolj sejem, Zdravko Haderlap pa konferansje, prometnik, cirkuški direktor in klovn obenem.

Drugi del, naslovljen Povratnica, je predstava na travniku. Zložljive stole, ki smo jih dobili pred vstopom v labirint, tukaj postavimo v bolj ali manj klasične vrste pred belim zastorom. Magda Kropiunig s pesmimi Maje Haderlap zgradi dramaturški lok vračanja lirske subjektinje na kmetijo, v otroštvo, v jezik, v običaje. Obuje si gumijaste škornje, sešije besedo hrepenenje in prižge plamen, ki grozi, da bo hrepenenje spremenil v prah. Plesalci pa vzpostavljajo družinska razmerja (kdo bo bolj oblikoval otroka, kdo bo obvladal očeta ...) in opravljajo kmečka dela. Zlasti koreografija kmečkih opravil je vrhunska, vsaj gozdarski del - ples z deblom, sekiro in cepinom, ki ga izvaja Thales Weillinger - pa brez dvoma antološki.

Zaključni prizor je slika kamenodobnega potrošništva. Ljudje postajajo spet opice in se selijo nazaj na drevesa, na tla se spustijo samo ob novi pošiljki paketov (verjetno naročenih preko spleta). To prav gotovo ni podoba iz poezije Maje Haderlap. Kako se navezuje nanjo, vprašamo Zdravka Haderlapa. "To ni Majino, vendar piše tudi o tem, samo razumeti je treba. To je vizija bodočnosti. Vizija človeštva, ki se vrača na drevesa. Proti temu se borijo pisatelji. A če jih nihče ne bere, posluša in razume, nima njihovo delo nobenega smisla. Zato se večinoma potegnejo nazaj, v prostor, ki so si ga poiskali, ustvarili, družbo pa pustijo takšno, kakršna je. Videli ste pesnico, ki se poslovi, gre in pusti svet za sabo. Upajmo, da bodočnost ne bo na drevesih, ampak vse kaže, da bo. Vsak hoče samo čim več pobrati zase."

Denar in rit je treba skrit sem si ogledala večer pred premiero, v sredo. Bila je bolj generalka kot predpremiera, Zdravko je še švigal sem in tja in dajal navodila, tehniki so se posvetovali ... Ampak v tem okolju to ni pomanjkljivost. Pa tudi če bi bila, bi odtehtal drugi kontekst: to je bila predstava za domačine, in za Haderlapove. Predstava Denar in rit je treba skrit je vredna ogleda. Ambient, ples, dinamika, duhovitost in lucidnost so njene nesporne kvalitete. Ampak domačini, ki se ne delajo vljudne in povedo, da česa niso razumeli, pa gospa Haderlap, mama pesnice in koreografa, ki sprašuje, kdo je kdo v performansu, in potem pove, kako bi oziroma je ta oseba reagirala v resnici, pa pesnica, ki v bralnem šotoru kar sama prebere pesmi - to je bil neprecenljiv bonus.