Depresivna v lastni sobi

Skoraj svetoskrunsko je analizirati delo avtorice, ki je prezirala hermenevtiko in prisegala na "erotiko umetnosti". A težko se človek ob feministični ikoni Susan Sontag in njeni edini v celoti objavljeni drami Alice v postelji iz leta 1990 odreče interpretacijam. Je zgodba o Alice James (1848-1892), nadarjeni sestri slavnih, pisatelja Henryja in psihologa, moralnega filozofa Williama Jamesa, ki je bila prav tako izobražena, a svojega razkošnega talenta ni mogla razviti in se je zaprla v lastno sobo kot grobnico, tesnoba in histerija sta se razmahnili v depresivnost in na koncu v smrtonosno bolezen. Alice se je pri devetnajstih skušala ubiti, po neuspelem samomoru pa se je obsodila na posteljo, se prepustila domišljiji in pisanju dnevnika. Umrla je 44-letna. Alice Sontagove v marsičem korespondira z Alico Lewisa Carrolla.
Protagonisti igre so oče, ki je utelešenje represije (Vojko Zidar, v predstavi tudi sugestiven lik mrtve matere), in brat Henry (Saša Tabaković) pa mladenič (Timon Šturbej) ter ženske iz realnih in fiktivnih svetov umetnosti, Aliceine vzornice - od depresivne, podobno kot Alice samotne, v času življenja nepriznane pesnice, "veličastne v svoji nevidnosti", Emily Dickinson (Eva Jesenovec) prek feministično angažirane Margaret Fuller (Iva Babić) do mističnih likov, maščevalne Myrthe iz Giselle (Sabina Kogovšek) in neumrljive Kundry iz Wagnerjevega Parsifala (Veronika Drolc). V prizoru, ki spominja na noro čajanko Alice Lewis Carroll, se srečajo kot duhovi iz zasmrtja.
Kontemplativna, nežna uprizoritev v precizni, mnogoplastni, tenkočutni režiji Doriana Šilca Petka se s svojo hladno distanciranostjo, navidezno sterilnostjo in večinskim minimalizmom v izrazu, sceni, glasbi dotika na nekih drugih ravneh. Vseskozi konsekventno sledi prav duhu Sontagove, a nikakor ne njeni feministični poziciji, temveč k emocionalni percepciji. Preizkus čutne zaznave je že prvi prizor nekajminutne tišine med Alice in njeno negovalko Myrtho, ki uvede v atmosfersko igro, polno odtegnitev, implozivne energije. Vse se v ritualnem ritmu dogaja navznoter. Koordinate so intimni prostori mentalnih vzgibov bolne Alice. Bolne? Ali le na samoizolacijo obsojene genialne sestre Henryja in Williama Jamesa, ki je v nasprotju z domnevno Shakespearovo (saj poznamo spis Virginije Woolf Lastna soba) imela lastno sobo in tudi orjaški ustvarjalni talent, ki pa ga ni mogla realizirati. Seveda davek časov in navad, ki so od žensk tistega časa terjale ponižnost, potrpežljivost, daleč od za kakšno presežno ustvarjalnost nujnega egocentrizma. In je samomor zanjo edino dejanje avtonomne volje, ki si ga lahko privošči.
Kompleksno igro z odtegnitvijo, s spodmikom, z veličino drobnih gest je z osupljivo disciplino izraza do popolnosti obvladala Maša Derganc kot Alice. Nobenih velikih transformacij ne dopušča taka igra, zgolj subtilne tančine v sporočanju in vživljanju. Žal pa igra vseh ni izenačena in so šibka mesta, nekoherentnosti mestoma moteče. So pa vendarle v soigri subtilni Saša Tabaković, Veronika Drolc in Iva Babić. Zanimiv je premik od feminizma v metafiziko, od premisleka o strukturalni diskriminaciji in poziciji žrtve patriarhata do moderne intelektualke.