Detektivsko iskanje začetkov likovnega življenja v mestu

V obdobju po koncu prve svetovne vojne in razpadu Avstro-Ogrske so bile, kot je rekel pisatelj Zorko Simčič, korenine Maribora prvič spodrezane. Mesto je moralo na novo zgraditi svojo identiteto, tokrat slovensko. In pri tem so mu bistveno pomagali Primorci. Narodne zavesti jim ni manjkalo, za to, da bi narodno identiteto ohranili, so navsezadnje zbežali pred fašizmom, ki jim ni dovolil biti Slovenci. Tudi starši Zorka Simčiča, ki bo 19. novembra star 103 leta in se je rodil 1921 v Mariboru, so prišli sem v zgodnjih letih fašizma.

Znano je, kako pomembno vlogo so priseljenci odigrali v kulturnem življenju mesta. To velja za mariborsko in slovensko gledališko in glasbeno življenje, za literaturo in tudi za likovno umetnost. Od likovnikov so bili tukaj Anton Gvajc, Avgusta in Henrika Šantel, pa Franjo Stiplovšek in Nikolaj Pirnat ter Zoran Mušič seveda.

In Viktor Cotič (1885–1955). Tržačan s koreninami v Vipavski dolini je za čas Avstro-Ogrske služboval v različnih krajih, tudi v Zadru, leta 1918 pa je zaradi naraščajočega fašizma nadaljeval svojo profesionalno pot v Mariboru. Najprej je bil profesor na klasični, potem pa na realni gimnaziji, kjer je poučeval risanje. Od leta 1919 je objavljal ilustracije in vinjete v različnih mariborskih časopisih, bil pa je tudi član komisij in odborov, povezanih z likovno umetnostjo. Priredil je na primer prvo razstavo likovnih del Ivana Kosa, in mu tako pomagal pri študiju. S podporo Rudolfa Maistra - kakšna sreča za mesto, da je bil Maister tudi ljubiteljski slikar! - je leta 1920 organiziral I. umetnostno razstavo ter ustanovil in vodil Umetniški klub Grohar, prvo organizacijo, ki je povezovala likovne umetnike v mestu. Bil je torej vsestranska osebnost: profesor, slikar, grafik, ilustrator, scenograf in aktivist. Mesto je Cotič zapustil leta 1933, razlogi za to niso znani, v Ljubljani je potem nekaj časa še učil, vendar je slikarstvo počasi "obesil na klin" in se posvetil svoji veliki ljubezni, ribištvu. A ohranjal je vsaj ustvarjanje v akvarelu. Z ihtiologom Miroslavom Zeijem, predstojnikom Morske biološke postaje v Portorožu oziroma Piranu, sicer pa nečakom, je z ilustracijami soustvaril knjigo Iz ribjega sveta (1951), ki so jo poznale mnoge generacije.

Razstava je prva predstavitev ustvarjalnega opusa in delovanja Viktorja Cotiča. Kustosinja je muzejska svetovalka Breda Kolar Sluga, ki je opravila veliko raziskovalno, dobesedno detektivsko delo. Razpršene informacije (ni se mogoče dovolj zahvaliti dLibu, Digitalni knjižnici Slovenije, je rekla) je spletla v mrežo, ki je ujela izgubljene drobce in jim dala pomen. Prav tako pa je poiskala in povezala potomce Cotiča in njegovih bližnjih, ter celo povsem naključne lastnike slik. Zbrali so se na otvoritvi, z južne poloble pa so jih preko video povezave pozdravili še Cotičevi vnukinji in vnuk.

Kdor je na tej domoznanski matineji 19. oktobra poslušal zgodbe o tem, kako so se slike našle, je videl, da je za tem delom veliko več od običajnega kuratorskega presojanja likovne vrednosti - je vztrajen osebni angažma. Cotičev slikarski opus je (bil) namreč povsem razgubljen. Iz različnih virov je bilo mogoče prepoznati vsaj naslove 50 del v olju, risbi in akvarelu, vendar del ni bilo. In vendar so s pomočjo javnosti z vseh koncev Slovenije na koncu zbrali 15 originalnih slikarskih del. Na razstavi predstavljajo večino. Ko so dela dobili, so se odločili tudi, da jih restavrirajo, tako da so jim sto let od nastanka povrnili prvotno živost. Ključno je tudi, da so vsa razstavljena dela povezana z Mariborom: v mestu so ali nastala ali bila v njem razstavljena.

"Mladega Cotiča je stroka ocenila kot odličnega portretista, razstavljal pa je tudi urbane vedute in krajine, religiozno ter žanrsko motiviko," je zapisala kustosinja. "Cotič je v Maribor prispel poln zagona in v teh letih sledil navdihom secesije, impresionizma, barvnega ekspresionizma in nove stvarnosti. Ne glede na slogovne asociacije je njegov slikarski opus mogoče povezati z raziskovanjem svetlobe in barvnih učinkov. Ponekod ob polaganju s čopičem nanesenih barvnih odtenkov čistih barv z namenom ustvarjanja prostora in vibracij površine, drugje s slikarsko lopatico vehementno nanešenimi ploskvami, kjer suvereno razkriva čustven naboj upodobljenca ali pokrajine. Po eni strani prepoznavamo slikarja, ki zaživi v barvitosti, morda celo veselosti, in takšnega so Cotiča po značaju opisovali mnogi. Zato veliko bolj preseneti, da se na večini tukaj razstavljenih del razkriva premišljujoč in v notranje doživljaje sveta zazrt slikar. V teh delih prevladuje monokromna barvna skala, s katero je krepil praznine, ki obdajajo motiv. Še več, z redukcijo okolja in smiselno izbrano barvno študijo je podprl upodobljenca v njegovi prezenci, najsi gre za portret, grad ali drugi osrednji motiv."

Viktor Cotič je bil tudi grafik, med njegovimi najbolj znanimi tovrstnimi deli je grafična mapa starega Lenta iz leta 1923. Grafične matrice različnih formatov je natisnil na občutljivem, rahlo strukturiranem papirju. Časopisna novica v Jutranjih novostih junija tega leta sporoča, da je avtor lastnoročno podpisal liste v 30 grafičnih mapah, časnik Jutro pa je dva meseca pozneje priobčil, da je mapo z desetimi listi mogoče kupiti za 600 dinarjev.

Razstava Viktor Cotič, Primorec v Mariboru, ki si jo lahko ogledate še do 3. decembra, je prva v nizu raziskovalnih razstav, posvečenih posebnostim likovne umetnosti v Mariboru v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno, je ob tem napovedala Umetnostna galerija Maribor. Z veseljem pričakujemo naslednje.