Z griča, na katerem stoji zgodovinsko mesto Motovun, se na vse strani odpira čudovit pogled na notranjost Istre, kar se je tokrat še zlasti izrazilo ob petkovih in sobotnih nevihtah, ki so postregle z rekordnim številom udarov strel. Ko postane enkrat na leto ta grič filmski grič in gosti priljubljen mednarodni filmski festival, se ta pogled odpira še mnogo širše – v regijo, svet, Evropo in politično klimo, ki jim v tem trenutku vlada. Tokrat se je v okviru serije Dnevna doza populizma ukvarjal predvsem z mehanizmi vedno bolj prisotnega in politično uspešnega populizma.
Propeler na Islandijo, kritiška nagrada v Makedonijo
Motovunski propeler za najboljši film si je prislužil islandski Beli, beli dan. Filmskokritiška žirija, v kateri je bila tudi slovenska kritičarka Jasmina Šepetavc, je nagradila film makedonske režiserke Teone Strugar Mitevske Bog obstaja, ime ji je Petrunja. Film, ki je nastal tudi s pomočjo slovenskih koprodukcijskih sredstev, je ganljiva in opogumljajoča zgodba o mladem dekletu Petruniji, ki se zoperstavi patriarhalnim cerkvenim običajem in družbi, ki jo izključuje zgolj zato, ker je ženska. Za 50 let dela na filmu je bil nagrajen legendarni hrvaški direktor fotografije Živko Zalar, ki je sodeloval s številnimi filmarji iz nekdanje skupne države, med drugim tudi z Matjažem Klopčičem pri snemanju filma Moj ata, socialistični kulak. Nagrado Maverick za filmskega odpadnika pa si je prislužil ameriški režiser Andrew Bujalski, ki se je festivalskemu občinstvu predstavil z emancipirano komično dramo Podprite dekleta.
Make Poland Great Again
Rdeči niti letošnje izvedbe festivala – populizem in poljska kinematografija – sta se združili v presunljivem dokumentarcu Konrada Szołajskega o trenutni politični situaciji na Poljskem: Make Poland Great Again. Po tragični nesreči letala leta 2010, v kateri sta umrla poljski predsednik Lech Kaczyński in del državnega vrha, je državo zajel populistični val pod vodstvom njegovega brata, zdaj premierja Jarosława Kaczyńskega in vladajoče stranke Zakon in pravica (PiS). Čeprav sta dve raziskavi potrdili krivdo pilota za nesrečo, še naprej s pomočjo vladnih medijev, spletnih kanalov in cerkvenega radia kroži teorija zarote, da so za nesrečo stali "domači izdajalci" (vsi, ki se ne strinjajo s politiko stranke) in "ruski okupatorji". Hkrati sporočajo, da so samo oni tisti, ki skrbijo za interes Poljakov, pri čemer so to zanje samo beli katoličani poljskega porekla. Medtem se v ozadju širi konzervativna politika, ki omejuje pravice žensk, zmanjšuje vlogo ustavnega sodišča, onemogoča opozicijo in se trdno oklepa oblasti. Javno mnenje pa je razklano na dva sovražna pola, ki ne moreta več vzpostaviti demokratične in argumentirane debate. "Zdaj vidimo, kako je, ko o vseh nas odloča 30 odstotkov volivcev. Zato pozivam ljudi, da gredo volit," je ob filmu povedala poljska režiserka Olga Chajdas.
Dekleta Zlate zore
Kako kontradiktoren in patološki je skrajni nacionalizem, je boleče povedno prikazal dokumentarec norveškega režiserja Håvarda Bustnesa Dekleta Zlate zore. Ko je Grčija zaradi številnih nasilnih ekscesov in celo umora začela preganjati skrajno desničarsko stranko Zlata zora, so mu žena, matera in hčerka vodilnih članov, ki so morali v pripor, omogočile vpogled v drobovje stranke in njene ideologije. Čeprav so se na vso moč trudile dokazati, da ni neonacistična, jim to nikakor ni uspelo, saj so posnetki nasilja in fotografije z nacističnimi simboli jasno dokazovale, za kaj gre. Na koncu so same postale obrazi stranke in Zlato zoro popeljale do tretjega mesta na parlamentarnih volitvah. Ko so se možje, očetje in sinovi vrnili iz zapora, so se ponovno umaknile v ozadje in prekinile komunikacijo z režiserjem.
Domovina
Kje in kako se rojeva rasizem, je s kratkim, a nič manj povednim filmom Domovina prikazal belgijski režiser Sam Peeters. Popelje nas v belgijsko predmestje, kjer prevladujejo velike hiše in visoke ograje, v njih pa prebivajo beli pari srednje in starejše generacije. Čeprav razen prek televizije še niso imeli stika z begunci in njihovimi sesutimi državami ter da v svojem sterilnem predmestju niso ogroženi, imajo jasno izdelana mnenja o beguncih, ki bežijo v Evropo. "Treba jih je posaditi na ladjo in jih vrniti nazaj, od koder so prišli!" je povedal eden od sogovornikov, medtem ko je njegova žena v kleti čistila predmete in orožje z oznakami nemškega nacizma.
Utopije za realiste
Kaj nas lahko iz te zagate mogoče reši, je pokazala serija kratkih filmov Pogum!, ki jo je v Motovun pripeljal Mednarodni dunajski festival kratkih filmov VIS. Filmi so nas na različne načine z idejami, aktivizmom in neustrašnostjo čustvovanja opogumili v naših stališčih, čustvih in naklonjenostih. Da ima Zemlja dovolj virov za vse nas in da se pri tem ne smemo ozirati na spol, vero, poreklo in politična stališča, nas je prepričal film Maje Borg Ottica Zero. Da revščina ni posledica pomanjkanja karakterja, ampak pomanjkanja enakih možnosti, ki bi jih lahko zagotovili z univerzalnim temeljnim dohodkom, je uspešno utemeljeval nizozemski teoretik Rutger Bregman. Da se moramo predvsem bolj poslušati in slišati, nas je poučil francoski režiser Jean-Gabriel Periot.
Dnevnik Diane Budisavljević
Izreden pogum je kazala tudi Diana Budisavljević, ki si je pri nacistih in ustaših med drugo svetovno vojno neustrašno izborila dovoljenje, da je lahko iz koncentracijskih taborišč na Hrvaškem rešila več kot 10.000 interniranih otrok. Čeprav je bila katoličanka, je reševala otroke iz pravoslavnih družin. Presunljiv črno-beli dokumentarno-igrani film Dnevnik Diane Budisavljević, ki ga je prek arhivov in pričevanj skoraj celo desetletje razvijala Dana Budisavljević, je izpostavil še eno pomembno stvar, ki nas lahko reši: to je zgodovinski spomin na pretekle grozote, ki so se dogajale v imenu naroda in ljudstva. Naslovno vlogo odlično odigra hrvaška zvezdnica Alma Prica, v vlogi njenega moža pa nastopa ravnatelj ljubljanske Drame, slovenski igralec Igor Samobor.
To delam za vas, moji ljubljeni ljudje
Kako delujejo mehanizmi populizma, tudi specifično v umetnosti, je s svojim perfarmansom prikazal Siniša Labrović. Osem ur je na žgočem istrskem soncu na glavnem trgu Motovuna ponavljal zgolj en stavek: "I'm doing this for you my beloved people." (To delam za vas, moji ljubljeni ljudje, op.p.) Večini je že po nekaj minutah šel pošteno na živce, a prav v tem je bila poanta. Populizem do onemoglosti ponavlja ena in ista gesla, dokler se dokončno ne utrudimo in jim popustimo. V službo ljudem je postavljena tudi umetnost od takšnih in drugačnih oblasti, včasih tudi sama od sebe. Zato je Labrovićevo ponavljanje v nas zbudilo gnus in zavračanje, kot bi ga moralo vsako pretirano zaklinjanje, da nekdo nekaj počne v našem imenu.
