Enciklopedija ljubezenskega ne(so)razmerja

V prvem letniku Klasične Beletrine so izšle tri novele A. P. Čehova iz devetdesetih let 19. stoletja, Dvoboj, Pripoved neznanega človeka in Tri leta. Gre za dolge novele, Dvoboj je leta 1967 v prevodu Josipa Vidmarja izšel kot samostojna knjiga z oznako "roman". Drugi dve zgodbi sta prevedeni prvič. Prevod Boruta Kraševca je, pričakovano, popoln.

Količine in načini ljubezni med vsakokratnim moškim in žensko so v zgodbah različni, spreminjajo pa se tudi znotraj vsake novele. Edina stalnica je neekvivalenca. Kaj vse je mogoče povedati o nečem, kar se polno izrazi z besedo oziroma dvema, ljubi oziroma ne ljubi! Te novele imajo v strnjeni (pa vendar tako zračni) formi vse tisto, kar ima Tolstojeva Ana Karenina in zaradi česar je in bo ostala ne glede na tisoče novih knjig o tej tematiki nepresežena – imajo popoln uvid v bazično ljubezensko psihologijo in ekonomijo.

Ana Karenina je referenca teh zgodb tudi bolj eksplicitno, v Dvoboju in Pripovedi neznanega človeka spremljamo zvezi, ki sta zakonolomski. Vsakokratna ona je pobegnila od moža k ljubimcu in zdaj gledamo njeno neustavljivo padanje, razraščajočo se histerijo, ko poskuša ustreči želji moškega, ki si je ne želi (več). Dvoboj je tolstojevski še drugače, na koncu se namreč po padcu na dno in soočenju s koncem zgodi neke vrste preporod, vstajenje. Pripoved neznanega moškega nima takšne odrešitve, nasprotno, on noče vzeti nase nič, niti otroka, ki ostane sirota, ona je nase vzela vse. Naivnost njenih pričakovanj, njegova nemoralnost in plehkost relacije deluje celo bolj bovarijevsko kot kareninovsko. V tretji noveli so sile med spoloma postavljene nasprotno, v izhodišču je ljubezen na njegovi strani, ženska, ki ga ne more ljubiti, pa privoli v zakon domnevno ne iz koristoljubja, temveč zato, da ga ne bi prizadela, hkrati pa se boji, da bi predolgo čakala na pravo ljubezen in na koncu ostala sama. Na koncu sta skupaj sama.

Seveda pa so v teh zgodbah zgrešene ljubezni vedno "realistične", del družbenih fresk večjega formata. Dvoboj je odlična slika bolj ali manj permanentno počitnikujočega srednjega sloja. Kot drugi dve noveli je zgrajen po klasični čehovljanski metodi, ki jo v spremni besedi popiše Miha Javornik: "… nizanje scenk, ki ustvarjajo za pisatelja tako značilno emocionalno atmosfero, Čehova ločuje od predstavnikov ruske klasike. Če klasika postavi v ospredje vnaprej izgrajen koncept, ki mu v ubesedovanju sledi (…), so to za Čehova drobci, ki jih lepi med sabo, iz lepljenke pa nastaja idejno, družbeno-filozofsko sporočilo." Vseeno se zdi, da ravno v Dvoboju je nekaj "vnaprej izgrajenega koncepta", za "dušo" protagonista Lajevskega, moškega, ki bi rad pobegnil iz zakonolomske zveze in padlo žensko še bolj poteptal, se ves čas borita dva moška, dve sili; na eni strani dobrodušni zdravnik Samojlenko, ki išče in najde v njem dobro, na drugi pa zoolog von Koren, ki zna Lajevskega zanalizirati in razgraditi do prafaktorjev. Novela se zdi zasnovana na tem dualizmu, ki je skoraj dvoboj svetovnih nazorov. In ker se dogaja v letoviškem, obmorskem mestu, kjer se vsi ves čas prekladajo sem in tja, utegne Dvoboj na trenutke spomniti na Mannovo Čarobno goro. Seveda pa je to zelo samovoljna referenca, bolj asociacija pravzaprav, moških, ki vztrajno razvijajo nazore, pri Čehovu ne manjka (Oddelek št. 6, Hiša z mezaninom …).

V Pripovedi neznanega človeka so na skupinski sliki zdolgočaseni državni uradniki, vsi po vrsti amoralni brezdelneži. "… če se bom kdaj še drugič oženil in ti bo padlo na pamet, da mi nastaviš rogove, naredi to tako, da ne bom opazil. Veliko bolj pošteno je varati človeka, kot pa da mu pokvariš življenjski red in ugled," varajočemu Orlovu položi na srce prijatelj. Temu cvetoberu dobro situiranih hedonistov postavi Čehov nasproti pripovedovalca, statusno enakovrednega moškega, ki pri Orlovu igra služabnika (da bi prišel do Orlovovega očeta in se mu maščeval, pripovedovalec je torej neke vrste anarhist). S tem pa dobimo še prispevek k dialektiki gospodarja in hlapca, spet tolstojevska specialiteta torej, najboljše izpisana v novelah, ki so izšle v slovenščini v izboru z naslovom Izpoved, prav tako v Kraševčevem prevodu.

V Treh letih pa je na ozadju neuslišane in usihajoče ljubezni po dveh novelah, v katerih ne dela nihče nič, naslikana peklenska podoba podjetja - trgovine na veliko sredi Moskve, cela freska s skopuškim lastnikom, anemičnima sinovoma in od vseživljenjskega klečeplazenja pokvarjenimi in nesposobnimi pomočniki.

Plus še vse tisto neizmerljivo, neizčrpno, nepopisno, kar ima najboljša literatura. Čehova ni nikoli preveč, če je tako zrel in tako preveden kot v Novelah, pa sploh ne.