Festival Bitef: Med politično in intimno demenco

Druga festivalska tekmovalna predstava je bila v torek vnovič v Beograjskem dramskem gledališču (BDP). Cement Beograd v režiji Sebastijana Horvata je zadnji del trilogije, ki sta jo po treh nekdanjih yugo prestolnicah – Zagrebu, Ljubljani in Beogradu - zasnovala z dramatikom in dramaturgom Milanom Ramšakom Markovićem.

Beograjska predstava je doživela premiero aprila letos. Po motivih drame Cement Heinerja Müllerja je Marković vstopal v dialog in izpostavil dele besedila, pri beograjski verziji pa je zasnoval povsem avtorsko besedilo. "Obračun levice z levičarji" je sam imenoval centralno temo postdrame, ki naslavlja eno od letošnjih bitefovskih tem – posthumanizem.

V bistvu gledamo dve predstavi, diptih povsem različnih poetik. Prvi del obvladuje kolektivni protagonist – šestčlanski gibalni kolektiv mladih (Ivan Zablaćanski, Emir Ćatović, Nedim Nezirović, Isidora Simijonović, Marija Pikić, Bojana Stojković), ki naseli prazen oder z osupljivo energijo, sugestivnim gibom in dance glasbo (avtor glasbe je Drago Ivanuša). Herojstvo danes v razmerah politične demence glede na nekdanje ideje o enakosti in bratstvu gledamo v divje gibajočem se zboru. Spremljamo (na sceni Ivana Vasiljeva in s kostumi Belinde Radulović) politični manifest skozi enourno gibanje kolektivnega "junaka" brez prestanka, ki na začetku deluje divje meditativno, kasneje pa vse bolj terja dobre živce in koncentracijo (po nekem času je kar nekaj gledalcev odšlo iz dvorane).

Ramšak Marković skozi sugestivni gib lansira nekaj revolucionarnih manifestativnih gesel, kot so: Zastrupljeni z realnostjo, Te države ne bo gradila kri drugih narodov … Kar najbolj fascinira v prvem delu, je silovita kolektivna igra-gib, izjemna kinetika v koreografiji Ane Dubljević. Po dobri uri norenja brez prestanka se na sceni pojavijo scenci in začnejo nameščati socrealistično sceno in rekvizite skromnega stanovanja. V ozadju plešoči kolektiv ne neha divjati in muzika še vedno odmeva, dokler na koncu vsega ne prekrije kuliserija novega dela in vse utihne. Na sceni se starejši moški (Miki Krstović) uleže na preprogo in stoka. Od zunaj pride njegova žena Sonja (Milena Zupančič). Priče smo napredujoči demenci njega in neznosnemu potrpljenju nje. Počasi se pred nami odvija njuna drama: pravkar jima umre hči, kar dementnemu možu sporoča Sonja, a on tega ne more dojeti. Politična demenca prvega dela se v tišini prelije v intimno demenco, deziluzijo starosti, propada in razkroja odnosov

Kakšno zvezo ima vse skupaj z Müllerjevim Cementom? Zelo daljno, morda še najbolj v distopičnih aluzijah na covid realnost (Sonja vstopi v dom z masko in govori o tem, kako ni mogla v bolnišnici do umirajoče hčerke).

Pretresljiva je igra obeh poraženih, izmozganih, siromašnih, prikrajšanih starih ljudi - njega, ki se zaveda svojih slepih peg spomina in v mučnem iskanju smisla svojih besed, in nje, ki skuša biti potrpežljiva in razumevajoča, a se na koncu zlomi in ga zapusti. Tako vsaj deluje zadnji prizor, ko jo on zaman kliče iz kopalnice. Čeprav njeni toplina, razumevanje, potrpljenje še ostajajo, lebdijo z njim v prostoru. Mojstrska sta v svoji subtilno dozirani, nepatetični igri, brez velikih gest in dramatičnosti. Sta kot kaka beckettovska junaka, v sebi izgubljena, absurdna v svoji bedi in tragičnosti. Starca se mučita s svojimi dnevnimi rituali, iščoč v njih neki smisel, ki pa ga že davno ni več. Ko Dušan stoji nemočno pred kopalnico, kjer naj bi bila Sonja, se v bleščečem soju izgube zrcalijo vsa beda, ranljivost in absurd osebnega vesolja, pa tudi družbenega.

Po Cementu v Zagrebškem gledališču mladih in v SNG Drami Ljubljana je beograjski Cement najmanj povezan z izvirnikom Heinerja Müllerja. Zagrebški Cement je bil najbolj milerjevski in revolucionaren, ljubljanski radikalizira in razgradi ljubezensko vez Daše in Gleba Čumalova, skozenj se lomi vpliv družbenih okoliščin na najintimnejšo raven. Beograjski Cement pa je umeščen v današnji Beograd. Ideja o festivalu Cementa, ko bi vse tri predstave uprizorili v treh mestih, je še vedno v zraku.