/ PETEK, 20. DECEMBER
"O, super, en teden imam skoraj prazen koledarček," pomislim zjutraj. Obožujem zatišna obdobja, ko moram iz stanovanja le, kadar peljem na sprehod svojo čivavo Rubi. Za pisanje potrebujem takšno zavetrje, v katerem posedam in čakam, da k meni prisede zanimiv lik, s katerim greva potem na sprehod in nastane zgodba. Kadar pa zgodbo le nadaljujem, je kot bi šla na obisk k prijatelju. A to velja za pisanje domišljijskih zgodb za otroke, ne pa za sočne avtobiografske zapise! Ko sredi dneva prejmem elektronsko pošto s povabilom za pisanje (javnega) dnevnika, se takoj ustrašim: "Ojoj, en teden imam skoraj čisto prazen koledarček! Le o čem bom pisala?!" Zatem si v glavi počasi zavrtim nazaj dan, kot bi filmski trak podržala proti svetlobi in si ogledovala sličice. Vem, da je ta prispodoba zastarela. Je bil kakšen minul trenutek dovolj fotogeničen za dnevnik? Morda sinovo sporočilo, v katerem mi je opisoval svoje berlinske sanje, noč pred vrnitvijo v Ljubljano, ki si jih je interpretiral kot jasen znak, da se mora prihodnje leto preseliti tja? Mogoče pa se lahko izmažem z meditativnimi razmišljanji? Ali s kakšnim verzom? Prav danes sem urejala prgišče pesmi, ki so nastale v iztekajočem se letu. Želja je povodec je najkrajša med njimi.
/ SOBOTA, 21. DECEMBER
Zbudi me sonce, kot že toliko juter v skoraj dveh letih, odkar sem se preselila v Maribor. Za ta korak sem se odločila, ker si s svojo polovico kupnine prodanega stanovanja nisem mogla ničesar kupiti v Ljubljani. Enostavno je postala predraga, pa tudi prehitra in preveč nervozna zame. V Mariboru sem si lahko privoščila majhno, lepo stanovanje v centru, ob Dravi. Pa tudi ravno prav ležerno mesto zame je. Dopoldne greva s prijateljico na kavo pod Pohorje in se pogovarjava o pogumu, da te nimajo (vsi) radi in o poliamornih odnosih, ki jih intenzivno raziskuje generacija mojih otrok. Ko se vrnem domov, si pripravim foul, eno mojih najljubših jedi. Pomislim, da bi bilo fino, če bi nas vsak partner ali prijatelj naučil skuhati vsaj eno jed. Kasneje na zastekljenem balkonu sosednjega bloka opazim mladega moškega, ki stoječ ob deski lika, ob njegovih nogah pa je velik dostavljalni nahrbtnik. Sama nikoli ne naročam dostave hrane, četudi ne kuham rada. Povečuje že tako podplačano delo v gostinstvu, prakerni dostavljavci so ponižani na storitev, ukinja se obisk gostiln kot družabni dogodek. Zvečer grem na odprtje razstave Jaslice prijatelja Mateja Bizovičarja v Sodni stolp. Med žarečimi skulpturami, ki se vijejo proti kupolastemu stropu, se počutim kot zvezdogled. Tam srečam tudi svojega prvega fanta in takratno klapo. Zdi se mi, da smo se družili nekaj svetlobnih let nazaj.
/ NEDELJA, 22. DECEMBER
Danes me čakajo zadnje korekture pred tiskom. Urednica otroške revije sem postala lani septembra, le malo po petdesetem rojstnem dnevu. Kljub temu sem od starejšega avtorja slišala pripombo, da sem "mula" in mojih uredniških komentarjev ne bo upošteval. A takšne reakcije so v manjšini. V tem letu urednikovanja sem se ogromno naučila. Cenim avtorice in avtorje, ki so pri svojem ustvarjanju strastni in tudi zdravo ambiciozni. Na sploh mi status samozaposlene v kulturi ustreza, saj si lahko sama razporejam delo in čas, pa čeprav potem kdaj delam tudi v nedeljo. A ga obenem nočem romantizirati: zelo težko je vrsto let vztrajati ob nizkih in nerednih honorarjih, brez plačanega dopusta in bolniške, sploh ko imaš majhne otroke. Sama imam status že več kot petnajst let, od pisanja in urejanja pa lahko živim šele zadnje leto, prej pa sem opravljala najrazličnejša prekarna dela – od novinarke in kritičarke do kmetice in receptorke. Zdaj se prav vsako jutro razveselim, da lahko delam za svojo domačo jedilno-pisalno mizo. Popoldne se prestavim v posteljo, kjer berem in analiziram stripe, zvečer pa se tudi sama lotim pisanja scenarija, saj me striparka že čaka, da oddam mesečno epizodo. Tokrat v vsakdanjo, rahlo fantazijsko obarvano pripoved poskušam nevsiljivo vtkati tudi resnejšo temo ločitve staršev.
/ PONEDELJEK, 23. DECEMBER
Zbudim se zgodaj. Še v postelji preverim novice na telefonu. Pobudi My voice my choice je uspelo zbrati milijon podpisov za varen in dostopen splav. Bravo! Dan prej pomembna zmaga Gisele Pelicot, ki ob tem poziva, da mora sram ob spolnih zlorabah zamenjati strani – z žrtev na storilce. Zatem intenzivna vožnja v Ljubljano, za katero sem se kot običajno dogovorila prek aplikacije Prevozi.org, saj nimam izpita za avto. Moja tokratna voznica je mlada ženska kratkih las in sunkovitih, nervoznih gest. Po telefonu se glasno pogovarja s prijateljico, kot da me ni zraven. Slišim, da se obe že več let neuspešno borita za skrbništvo za mladoletne otroke, ki so bili dodeljeni očetoma, četudi nasilnima. Kasneje mi pove, da svoji hčerki lahko vidi le vsakih štirinajst dni za eno uro in še to na javnih mestih, pod nadzorom. V Ljubljani se najprej dobim s sinom. Po začetnem mencanju me prosi, če mu lahko predčasno dam denar za naslednjo najemnino. Ob tem besni, da so najemnine v naši prestolnici višje kot tiste v Berlinu, sploh upoštevaje urno postavko, po kateri so plačani njegovi tamkajšnji vrstniki. Zatežim, da si mora tudi sam poiskati kakšno priložnostno delo. Preden se razideva, me pospremi do Pionirskega doma, kjer sem pred leti učila najmlajše brati in pisati. Tokrat se tam srečam z dvema mladima glasbenicama, s katerima naredim intervju. Všeč mi je njuna samozavest; zdi se mi, da je pri generaciji Z veliko bolj pogosta, kot je bila pri ženskah moje generacije. Ko končamo, grem na obisk k prijateljici v njeno novo, neprofitno stanovanje. Dobila ga je pri več kot petdesetih, po letih in letih in letih čakanja. Kasneje se nama pridruži še njen sin, ki ga pripelje oče, s katerim si delita skrbništvo. Rad bi predčasno odprl božična darila, zavita v rdeč papir, ki čakajo nanj na vrhu skladovnice še neodprtih selitvenih škatel. Med obiskom prejmem mejl od starejšega pisatelja, v katerem se v žaljivem tonu pritožuje, ker še ni prejel honorarja, čeprav sem mu vnaprej pojasnila, da bodo izplačila šele prihodnji september za cel letnik nazaj. Na koncu mejla mi odkrito grozi. Po telefonu se dogovorim z računovodjo za predčasno izplačilo. V Maribor se vračam ponoči. Voznik močno zakuri in obe z Rubi med vožnjo zaspiva.
/ TOREK, 24. DECEMBER
Zjutraj mi hčerka sporoči, da pride za nekaj dni k meni na obisk, preden potuje dalje. Poštar mi dostavi paket, v katerem je preproga iz jute, ki sem jo naročila prek spleta. Razgrnem jo v izpraznjen, svetel kotiček ob oknu. Na sploh imam vse rajši praznino. Dokončen premik v odnosu do predmetov je bila selitev iz trosobnega družinskega stanovanja v majhno enosobno. Takrat sem razdala večino svojih stvari in si obenem obljubila, da ne kopičim novih. Tudi moja letošnja novoletna smrekica je minimalistična; velika je le za dlan, ravno dovolj, da nanjo obesim tri rdeče kroglice – zase in za vsakega otroka po eno. Popoldne res pride hčerka z velikim modrosivim kovčkom in nama skuha rižoto. Lepo je jesti v dvoje.
/ SREDA, 25. DECEMBER
Skuham si jutranjo kavo z lešnikovo aromo. Čez dan pijem črni in zeleni čaj. Izmenjam si nekaj sporočil s prijateljico, ki prav tako živi sama, in je zbolela. Pošali se, da sta zdaj s polomljeno mamo, ki je prišla med prazniki k njej iz doma za ostarele, dober par. Pišem še drugi prijateljici, ki pa mi ne odgovori. Najbrž je zaposlena s pripravljanjem božičnega kosila za razširjeno družino, katere srce je. Jaz pa sem lani ob tem času napisala tole pesem: Nočem biti srce družine,/raje bi bila uho ali nemara mezinček,/da bi poslušala oddaljen šumot besed,/ropot pokrovk ali drsenje copat,/da bi me kdo mimogrede prijel,/kar tako, za srečo.
Spomnim se ene prvih feminističnih knjig, ki sem jo prebrala še kot študentka: Ženska želja Rosalind Coward. Eden od esejev govori o pripravi družinske pojedine – mislim da velikonočne večerje –, pri kateri moški in ženski vložek nista simetrična, in o vseh ambivalentnih (potlačenih) čustvih, povezanih s tem. S hčerko bova kosili sami, danes sem jaz na vrsti za kuhanje. Še prej pa grem z Rubi na dolg sprehod ob Dravi, saj je zunaj bleščeč sončen dan. Popoldne me pokliče sin; dam ga na zvočnik, da ga sliši tudi hčerka in se lahko vsi trije pogovarjamo. Ko jima povem za grožnje avtorja, se oba zgrozita in me prepričujeta, da moram odreagirati. Njegov mejl posredujem svojemu souredniku, ki mi predlaga, da (verbalnega) nasilneža prijavim na policiji. To po premisleku tudi storim.
/ ČETRTEK, 26. DECEMBER
Zbudim se pred zoro. In pomislim, da bi dnevnik želela zaključiti s pesmijo. Tudi to sem napisala lani ob takem času, morda celo na isti dan, v velikanskem, sivem Parizu:
Rahljajte se, vsak dan znova,
kot bi pripravljali zemljo na setev,
ali vzglavnik pred spanjem,
žalost bo izhlapela,
razgradila se bodo razočaranja in zamere,
vzšel bo nasmeh, osvobojen teže,
in vas spomnil, kako radi,
kako zelo radi, pravzaprav živite.
