S kombinacijo igrane in lutkovne predstave za odrasle Besede iz hiše Karlstein Berte Bojetu (1946-1997), v izvedbi Lutkovnega gledališča Maribor, pod režijsko taktirko Silvana Omerzuja, z igralkama Barbaro Jamšek in Vesno Vončina ter z glasbo Bojane Šaljić Podešva, se je prejšnjo nedeljo zvečer v mariborski Minoritski cerkvi začel Glasbeni festival Minoriti. Zaključil se je prav tam s sobotno lutkovno matinejo za otroke Drobtine iz mišje doline v režiji Nike Bezeljak in z glasbo Laure Zafred. Vmes pa pet večerov osrednjega glasbenega dogajanja.
Kot sta poudarila pobudnika in organizatorja Milko Lazar in Matjaž Drevenšek, oba v bližnjih prestolnicah (Ljubljani in Zagrebu) živeča in delujoča Mariborčana, priznana ustvarjalca in poustvarjalca ter profesorja na ljubljanski Akademiji za glasbo (oba imata bogate izkušnje tudi iz popularne glasbe, jazza, rocka ...), je sodobna avtorska glasba umetniško še kako prepričljiva in tudi nadvse raznolika, a v širši javnosti premalo znana. To se je - žal - poznalo tudi pri obisku prireditev.
Novo, neznano, drugače ...
Kje, kdaj, kako, komu ali čému, zakaj in čemù ... tudi v sodobnosti še kako prosperira klasična, resna, umetniško komponirana in še kako označena kultivirana glasba, ki so jo (vsaj v evrocentričnem zahodnem svetu) ustvarili eminentni skladatelji nekako od začetka novega veka in jo še vedno izvajajo skoraj izključno glasbeniki z vrhunsko formalno izobrazbo? Seveda to ni glasba in še sploh ne zabava najširših ljudskih množic. Pravzaprav to ni bila nikoli v zgodovini; bližje je (pa ne nujno bogataškim, oblastniškim ali celo plemiškim, ampak bolj kulturniškim, umetniškim, izobraženskim in nasploh omikanim) elitam. A nikoli v zgodovini tudi ni bila nekaj povsem družbeno izoliranega. Še kako se je oplajala z vplivi ljudske glasbe in drugih "neklasičnih" zvrsti ter s svojo prefinjeno estetiko in dognano harmoničnostjo vplivala tudi na bolj profano glasbeno ponudbo.
A kje, kdaj, kako, komu ali čému, zakaj in čemù ... ustrezajo njeni novodobni podaljški, ki se marsikdaj - s povsem enako resnostjo in poglobljeno dodelanostjo - izmikajo ustaljenemu pojmovanju vzvišene umetnosti kot take, načrtno analizirajo in preizprašujejo pa celo rušijo njene kánone, konvencije, pravila in temeljne kompozicijske principe ter se približujejo bolj konceptualnemu pojmovanju in s tem drugačni percepciji? Torej tudi bolj očitno in neposredno povezani z aktualnimi družbenimi konteksti, teoretičnimi predznanji z najrazličnejših področij pa tudi vsakdanjo empirijo. Za površne rekreativne poslušalce instantne komercialne "štance" za kratkočasno rabo je to vsekakor prezahtevno, za rockerje preveč uglajeno, za jazziste premalo improvizacijsko odprto ... Vsaj konzervativnejši del bolj ortodoksnih tradicionalistov med poznavalci in ljubitelji klasike pa ima skoraj a priori zadržke do novitet ali jih celo povprek odklanja, češ da se je tista prava resna glasba (vsaj na nivoju stvaritev) končala s smrtjo tega ali onega velikega skladatelja konec 19. ali v začetku 20. stoletja. Ali pa je konec morda sovpadel s katero od obeh svetovnih vojn, vsekakor pa z modernizmi in avantgardizmi - še sploh s predpono neo- (a se je s kasnejšo predpono post- morda le malce unesel ...). Kar je novejšega klasični resni glasbi podobnega, pa da so bodisi redki prebliski ali epigonstvo.
Resna umetniška glasba ni izumrla, se je pa spremenila
Novodobni pristopi gotovo naslavljajo nekoliko drugačno senzibilnost, ki pa - prav tako kot najbolj klasična klasika - zahteva zbrano poslušanje, razmišljanje in čustvovanje ob čutnih dražljajih ter neko vsaj osnovno dojemljivost zanje. Torej edukacijo, inkulturacijo, ki praviloma ne pride sama od sebe, ampak šele s kontinuiranimi izkušnjami skozi čas in ustrezno kontemplacijo. A kako, ko pa se tovrstna glasba praktično nikjer ne sliši?
Pestro in raznoliko
No, to ne drži povsem. Sliši se, a marsikdaj skrito in mimogrede, predvsem pa ne nujno tako, da bi povprečen poslušalec to sploh dojel, ozavestil in se ustrezno poglobil. Tudi na primer v avizih na RTV ali kot zvočna podlaga reklam. Pa nekoliko bolj opazno v oddajah, filmih in gledališču, sploh glasbenem, baletnem, plesnem ... Redno predvaja sodobno resno glasbo - s posebnim poudarkom na slovenskih avtorjih - program Ars nacionalnega radia (a ta nima ravno množičnega poslušalstva). Tudi izvajalci klasičnih koncertov občasno vključijo v repertoar kako sodobnejšo točko.
Zagrebški kvartet saksofonov - Dragan Sremec, Goran Merčep, Saša Nestorović in Matjaž Drevenšek - je na uvodnem koncertu v ponedeljek storil ravno nasprotno. Kot zaključni dodatek k delom sodobnih hrvaških in priznanih svetovnih avtorjev ter praizvedbi skladbe Stvari postajajo resne!, ki jo je prav zanje in za to priložnost napisal slovenski skladatelj mlajše generacije Leon Firšt, so zaigrali zlahka prepoznavno priredbo koncerta za flavto in godalni trio W. A. Mozarta.
Saksofon je nastal sredi 19. stoletja, prav tako harmonika (akordeon). Obe glasbili se dokaj redko pojavljata v klasični resni glasbi, pogosteje pa v sodobni. Tudi v delih slovenskih skladateljev in skladateljic, kot so Matej Bonin, Tadeja Vulc, Urška Pompe, Uroš Rojko in Nina Šenk, ki jih je v torek prepričljivo predstavil Duo Novum - vse bolj mednarodno uveljavljena mlada izvajalca Jan Gričar in Nejc Grm.
Po renomeju izvajalcev in skladateljev pa tudi po umestitvi v časovni potek festivala je bil nedvomno osrednji dogodek sredin koncert - kot se je na predstavitvi pošalil Milko Lazar - najdražjega in najtežjega slovenskega dua. Pa ne zaradi bajnih honorarjev (sploh pa ne na tem volontersko pripravljenem dogodku) in prekomerne telesne mase njega samega in njegovega partnerja Bojana Goriška, ampak zaradi cene najema, postavitve, uglasitve ... dveh velikih koncertnih klavirjev, ki sta tudi fizično precej težki glasbili. S skladbami Lazarja in enega vodilnih sodobnih skladateljev, Američana Philipa Glassa, sta ob izjemnem glasbenem dogodku pripravila tudi svojsko prezentacijo različnih principov in pristopov minimalističnega repeticionizma.
Ker je klarinetist Uroš Rojko zbolel, je na četrtkovem koncertu harmonikar Luka Juhart namesto v duu nastopil solistično, to pa je pomenilo tudi spremembo sporeda. Namesto skladb za klarinet in duo je uvodoma izvedel meditativno, za ambient nekdanje cerkve še kako ustrezno skladbo Suvenir, ki jo je slavni ameriški skladatelj John Cage (1912-1992) v izvirniku ustvaril za orgle. Precej bolj razgibano, že kar teatralično pa zveni skladba Vinka Globokarja Vrnitev Odisejevega sina iz leta 2019, ki jo je napisal prav za Juharta - pa ne le za njegovo harmoniko, ampak tudi za vokal, piščalko, obutev v dinamičnem stiku s tlemi ... in nasploh celoto izvajalčevega telesa ter glasbil v času in prostoru.
Čas, prostor in njegovo specifično akustiko so v petek z razpršenim sprehodom okrog avditorija v veličastni zaključni improvizaciji po četverici (nekoliko bolj jazzovsko zvenečih) Lazarjevih in Juhartovih skladb dodobra izkoristili tudi člani LJD Ensambla - Juhart, Drevenšek in Lazar. A ta je tokrat (tudi na manj konvencionalne načine) igral na starinski, v klasični glasbi od baroka naprej vse redkejši, a zadnje čase (tudi v drugih zvrsteh) spet tu in tam obujeni čembalo, ob tem pa občasno še na violončelo in rog.
Čeprav je bil vstop brezplačen, se je avditorij z okrog 150 sedeži na koncertih napolnil le nekje od četrtine do polovice. A namen tako ali tako ni bil koketiranje z masovno publiko, ampak seznanjanje vsaj potencialno zainteresirane. Po petih izvrstnih in z burnimi aplavzi pospremljenih koncertnih večerih ne dvomimo, da se bo interes z večjo vednostjo postopoma povečal. In upamo, da bo festival - ki so ga sicer pripravili povsem entuziastično - postal stalnica kulturne ponudbe.
Vse pač ne gre
Po prvotni zamisli naj bi bil festival še precej obsežnejši. A vprašanje je, ali bi res imelo smisel pripraviti kar dva koncerta vsak večer, ko pa so celo glede enega lahko vnaprej zgolj ugibali, ali bo sploh pritegnil kaj zaslužene pozornosti. Pretiravanje bi bilo najbrž kontraproduktivno in organizatorji iz ljubljanskega glasbenega društva Saksofonija, mariborskega društva ljubiteljev rock glasbe Boom (njegov vodja Igor Fekonja Feki je skrbel za ozvočenje in tehnično organizacijo) in Lutkovnega gledališča so se - kar pravilno - odločili za zmernejšo prvo izvedbo. Še sploh glede na nizkoproračunsko zasnovo ob ne prav razkošni, a za skromnejšo realizacijo zadostni podpori mariborske mestne občine, ministrstva za kulturo in sponzorstvo nekaj podjetij.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
