Festival Platforma: Korona uči novih pristopov

Platforma, festival sodobnega plesa, letos 14. po vrsti, se bo zaključil v nedeljo s festivalskim triptihom in odprtim javnim dogodkom Dance Communication Lab. Ta je del programa evropske mreže plesnih organizacij, s katerim želijo povezati umetnike s področja sodobnega plesa in preizkusiti priložnosti za sodelovanje z improvizacijo, kar je najznačilnejši proces ustvarjanja v sodobnem plesu.
Ob osrednjem programu osmih plesnih predstav je festival letos postregel tudi z diskusijo o pogojih za profesionalno delovanje sodobnoplesnih ustvarjalcev, v sodelovanju z Društvom za sodobni ples Slovenije z javno razpravo o izobraževanju in vzgoji z umetnostjo, strokovno konferenco terapevtskih pristopov z umetnostjo in premiero festivalske produkcije Neke noči neke deklice nekje umirajo v izvedbi zavoda Moja kreacija in Plesne izbe Maribor.
Festival Platforma, ki je v preteklosti gostil številne umetnike iz tujine, v letošnji izvedbi zaradi trenutnih razmer v ospredje postavlja slovenske plesne ustvarjalce in osvetljuje področje tako imenovanih kreativnih refleksij. Mojca Kasjak, umetniška vodja Platforme sodobnega plesa, povzema, da umetnost zmeraj reflektira določena stanja in da jih zanimajo "umetniški, izobraževalni, vzgojni vidiki, terapevtski pristopi in njihovi učinki. Prednost dajemo ustvarjalcem, ki so svoje priložnosti iskali zunaj Maribora. Bistvo kreativnosti je pogled z različnih perspektiv oziroma zornih kotov."

Še premalo odrske produkcije

Zato so tudi festival z motom Za svobodo gibanja in umetnosti odprli v začetku tedna z javno razpravo, poimenovano Točno opoldne - pogled od zunaj. Izhodišča razprave so bila izpostavljanje neenakomernega razmerja med centrom in periferijo in pisanje najrazličnejših kulturnih programov, lokalnih in nacionalnih, zgolj za papir. Zato je - ker je zmeraj uresničenega zelo malo - čas za nova presečišča in evalvacije. Ne glede na to, da gre za drugo največje mesto v Sloveniji, je Maribor v marsičem v zavidljivem položaju v primerjavi s prestolnico. Izpostaviti velja razvito izobraževalno mrežo institucij, ki posreduje sodobnoplesna znanja in vse številnejši kader s sodobnoplesnimi akademskimi nazivi, ki v lokalnem okolju lahko tvorijo močno sodobnoplesno sceno. Na diskusiji so tudi osvetlili razmere za delo ustvarjalcev v Mariboru in premišljevali o možnostih za njihov razvoj.
Razpravo je vodila Jasmina Založnik, teatrologinja, dramaturginja, kritičarka in producentka. Ustvarjalke, ki so bile prisotne - Maja Lamovšek, Maja Arzenšek in Dalanda Diallo, so tudi izpostavile, da se je v mestu na področju izobraževalnega programa marsikaj premaknilo, vzpostavljena je na primer mreža sodelovanja ustvarjalcev, a premalo je odrske produkcije. "Vadbeni prostori so, plesne šole imajo vsaka zase prostor delovanja, kadrov je vedno več, področje je razvito, potreba po odrski produkciji pa je v ozadju. To je dolgoletna zgodba, seveda. Celo prešteli smo, da smo lani ustvarili pet projektov. Govorim o profesionalni produkciji in ta številka je za mesto, kot je Maribor, zelo majhna. Dovolj smo zreli, da se zavedamo razmer za delovanje in da bomo morali stopiti skupaj tudi skozi odrsko produkcijo, " sporoča Kasjakova.
Na festival so povabili ustvarjalce, ki so nekoč, ker so preprosto iskali svojo pot, že prebegnili iz Maribora: Matevž Dobaj na primer deluje v Bruslju, Jasmina Križaj je razpeta med Slovenijo in Švico, Tina Valentan in Anja Bornšek ustvarjata v Ljubljani in v tujini ... Prav vse predstave na festivalu, ki so zasnovane avtorsko in reflektirajo vsakdanja stanja, so letos v Lutkovno gledališče Maribor, kjer se dogaja večji del festivala, pritegnile veliko publike, dvorane so (sicer z znanimi omejitvami) razprodane. Izpostavimo morda Matevža Dobaja, ki je s partnerko in plesalko Neus Barcons Roca in glasbenikom Tilnom Beigotom na umetniški rezidenci v Mariboru ustvaril projekt Soseska izgubljenih pomenov, refleksijo samoizolacije, ko soseska izgubi pomen in ljudje le še zremo skozi okno. "To pa pomeni le še pogovor o plesu, ki pa ga ne moraš ustvarjati 'online'. Uprizoritvena umetnost je smiselna le, če poteka v živo. Eno so previdnostni ukrepi zaradi določenih medicinskih stališč, drugo pa so politični, ki so presegli svojo mejo. Zato tudi takšen moto festivala. V Dobajevem projektu smo doživeli, kako je, ko se telo izpleše na odru, ko vznikne krik po svobodi. Zaveš se pomembnosti umetnosti," opisuje Mojca Kasjak, Matevž Dobaj pa pove, da se je "v ustvarjanju predstave skoraj neizogibno dotakniti vprašanj o razmerah, v katerih živimo. Četudi se ukvarjaš s povsem drugo temo. Na novo izumljamo produkcijske pogoje, čas in način potovanja, načine uprizarjanja, načine komunikacije … Vse skupaj pa ima velik vpliv, ne samo na končni produkt, ampak na sam proces dela."

Sprememba gledišča

Na festivalu so izpeljali še razpravo Kako izobraževali in vzgajati z umetnostjo?, vodila jo je Mojca Redjko, programska sodelavka SNG Maribor. Da umetnost angažira celoten spekter človekovih senzornih, intelektualnih, emocionalnih in motivacijskih plasti osebnosti, je bilo izhodišče debate, v kateri so sodelovali dijaki III. gimnazije Maribor, ki so pred tem videli koreopoezijo Katje Gorečan in Mojce Kasjak Neke noči deklice nekje umirajo. Projekt izpostavlja izgubo telesa, govori o zlorabah, predvsem tistih nevidnih, psihičnih in čustvenih. Umetnost ni vedno lepa, je pa lahko čutna. "In če nekdo javno razglaša, da umetnost mora biti lepa, in je ta nekdo predstavnik oblasti, v centru, potem je to tudi javni apel, da je skrajni čas, da pogledamo na stvari z drugih zornih kotov. Bistvo kreativnosti sta gledišče in zavzemanje gledišča z drugega zornega kota. Govorimo o različnih perspektivah, zato festival letos ozavešča in odpira razmislek o kreativnih refleksijah," sklene umetniška vodja.
Tretji del festivala, ki se bo zgodil danes, pa so organizatorji namenili terapevtskim pristopom v umetnosti. Govorili bodo o različnih pristopih, na primer s performativno umetnostjo, gibalno terapijo, vizualno umetnostjo, psihoterapijo ...