(FILMSKA KRITIKA) Hoja po liniji pričakovanj

V popularni glasbi že desetletja obstaja pojav, ko nekateri izvajalci izdajo več albumov, poimenovanih po samih sebi. Santana, The Grateful Dead, Fleetwood Mac in Duran Duran so izdali po dva takšna albuma, Peter Gabriel štiri, prvak tega početja pa je bržkone skupina Weezer, katere člani so pri kar šestih albumih svoje oboževalce prisilili, da so jim podelili neuradna imena, da bi jih sploh lahko razlikovali enega od drugega. V maniji raznih nadaljevanj, preddelov in resetiranj slovitih franšiz iz preteklosti se je po prelomu stoletja podoben pojav prijel tudi v komercialnem žanrskem filmu, še posebno pri grozljivkah. Da bi že na prvi pogled naznanili svež pristop v odnosu do izvirnih filmov, smo v tem slogu dobili celovečerce kot Teksaški pokol z motorko (The Texas Chainsaw Massacre, 2003), Petek, trinajstega (Friday the 13th, 2009), Mora v ulici Brestov (Nightmare on Elm Street, 2010), Zlobni mrtveci (Evil Dead, 2013), Noč čarovnic (Halloween, 2018), Otroška igra (Child's Play, 2019), s čimer že skorajda dajejo vtis, kot da nismo filmov z enakimi naslovi videli že v 70-ih in 80-ih letih.

In sedaj je tu še Krik (Scream, 2022). Izvirni film Wesa Cravena iz leta 1996 je kljub velikemu uspehu že takrat imel vlogo nekakšne naknadne opombe omenjenim klasikom žanra. Na sceno je udaril v zelo specifičnem času v ameriški filmski industriji, ko se je ob večjih vlaganjih v bolj progresivne avtorske filme, kakršen je bil Šund (Pulp Fiction, 1994) Quentina Tarantina, zgodil viden obrat v bolj igrive in inteligentne filme. Krik je v nasprotju z drugimi grozljivkami ponudil svežo mešanico ironije in inteligence, s katero je po eni strani res nadaljeval dobro uveljavljeno linijo slasher filma, a jo je hkrati z izdatno mero humorja tudi komentiral in se z njo igral. Tako ima tudi novi film v režiji Matta Bettinelli-Olpina in Tylerja Gilletta podobno vlogo v novem valu rimejkov, ko gleda na razvoj žanra v zadnjih dveh desetletjih, seveda pa tudi na lastno franšizo.

Krik z letnico 2022 služi kot nadaljevanje in kot nov začetek hkrati, saj vključuje dve generaciji igralcev, tako tisto izvirno z Neve Campbell, Courteney Cox in Davidom Arquettom kot tudi povsem novo z mehiško-ameriško igralko Melisso Barrero na čelu. Izvirni recept se tudi četrt stoletja po izvirniku še vedno izkaže za nadvse privlačnega, pa tudi kot nenehno samozavedanje in refleksija lastnih pripovednih postopkov. A to, da se film tako dobro zaveda samega sebe, še ne pomeni nujno, da je zaradi tega avtomatično dober. Pravzaprav pri novem Kriku ta izkazana inteligenca prej služi zakrivanju dejstva, da film vseskozi igra na stare trike in se pretvarja, da gradi neko novo širino, v resnici pa nikoli ni povsem resen v tem, da bi odkril kakšno novo pripovedno dimenzijo. Na koncu se film zadovolji s pričakovanim nizanjem nenadnih skokov v gledalčev obraz, ki v kino dvorani morda res proizvedejo učinek cvikanja, a gre obenem za utrujen in cenen žanrski kliše, h kateremu se je ob pomanjkanju idej najlažje zatekati. Krik je bolj kot nov začetek le še eno nadaljevanje, ki nima ambicij po redefiniciji ali nadgrajevanju zapuščine izvirnika.

Skratka, če filme pojmujemo kot izdelke na nakupovalnih policah, potem tudi Krik po odprtju embalaže res ponuja točno tisto, kar obljublja reklamni letak. Takoj ko ga soočimo z vsaj osnovnimi zahtevami, ki veljajo pri izbiri dobrih in kakovostnih filmov, pa celovečerec hodi preveč po liniji pričakovanega, da bi ga lahko umestili med izstopajoče dosežke svojega žanra.