Pot, ki jo je v zadnjem letu in pol prehodil severnomakedonski film Medena dežela, se danes zdi že skorajda kot pravljična zgodba o uspehu. Film režiserjev Tamare Kotevske in Ljubomirja Stefanova so na začetku leta 2019 na festivalu v Sundanceu predstavili kot enega tistih malih dokumentarcev, ki produkcijsko podhranjenost nadomeščajo s srčnim etnografskim in okoljevarstvenim pristopom. A le dvanajst mesecev kasneje se je ta isti film iz male evropske kinematografije že znašel v konkurenci režiserskih velikanov, kot sta Pedro Almodovar in Bong Joon-ho ter se je z njima boril za prestižni kipec v središču hollywoodske filmske industrije.
Nenadni vzpon je njegovo redno distribucijo, v sklopu katere ga te dni gledamo tudi v kinih pri nas, obdal z nekaj sila nenavadnimi paradoksi. V prvi vrsti denimo s tem, da ta skromni film zdaj krasi logotip studia Universal, enega največjih in najbolj komercialnih filmskih korporacij na svetu. Studio, ki nam je dal Hitre in drzne, Jurski park in Minione, nas torej zdaj poučuje o življenju revnih vaščanov tako globoko na makedonskem podeželju, da tja ne vodi niti omembe vredna cesta.
Razlog za uspeh tega filma v ZDA je vsekakor moč najti v določeni obliki orientalizma - dejstvu, da so zahodni gledalci v njem uvideli romantični ideal neke skupnosti, ki na neokrnjenem delčku pozabljenega sveta še vedno prakticira ideal tesnega sožitja z neokrnjeno naravo, ki so ga sami že zdavnaj izgubili. A v resnici so tovrstni pomisleki zgolj sekundarni in so bolj posledica današnjega slovesa filma kot oskarjevskega nominiranca kakor da bi opazneje zatresli njegovo dokumentaristično integriteto. Režiserja sta namreč film povprečno tri leta dejansko snemala s striktnim upoštevanjem pristopa "muhe na zidu", ki že pol stoletja tvori enega osnovnih pristopov sodobne dokumentaristike - v tem smislu tudi Medena dežela ne izstopa iz sodobne filmske ponudbe. Točko, v kateri se začne razodevati moč te pripovedi, pa najdemo prav v njegovi protagonistki. Hatidže, turška čebelarka, ki prakticira tradicionalno, trajnostno pridelovanje visokokakovostnega medu, ni samo preudarna ženska, ki jo je mukotrpno življenje izučilo osnovnih življenjskih modrosti, temveč uteleša polnovreden arhetip prav tiste narave, ki pred očmi celotnega sveta danes počasi, a vztrajno propada.
Kot rastlinski in živalski svet, ki jo obkroža, je tudi ona sama velikodušna, prijazna in odprta; stara, a s plamenom večne mladosti, fizično krhka, a z modrostjo, ki jo na nek način dela neuničljivo.
Pripoved o pohlepu in pritiskih sodobnega materialnega sveta, ki vstopijo v ta odnos, lahko beremo kot reinterpretacijo biblijskega mita o izgonu Adama in Eve iz raja. Tragedija, ki jo utrpi Hatidže, pa je tu toliko večja, ker ji je skušnjava dejansko vsiljena od zunaj. Zgodbo o skupnosti, v kateri tako dobro kot zlo zaradi nepremišljenosti zdrsi v pogubo, je danes mogoče postaviti v katerikoli kraj na svetu, pa naj gre za New York, London ali za pozabljeno makedonsko vasico. Prav zaradi te univerzalnosti osnovnega nauka pripovedi gre za film, ki se kljub konvencionalnim pripovednim prijemom dotakne globokega jedra človekovega obstoja. Medena dežela je kot mogočna reka, ki je le na prvi pogled podobna mnogim drugim, a s svojo nevidno globino ponudi neusahljiv vir življenjske modrosti in s tem v svoj tok povleče vsakogar, ki se odloči prečkati njeno pot.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
