Ko govorimo o sporedu slovenskih komercialnih kinematografov, so stvari precej predvidljive. Multipleksi obstajajo predvsem zato, da k nam pripeljejo filme največjih ameriških studiev z dodatkom odmevnejših evropskih uspešnic in domače produkcije. Izven te trojice smo denimo sila redko deležni azijskih filmov, kakšen Bollywood pa je celo povsem odsoten. Občasno pa prikazovalci vendarle presežejo te okvire in ponudijo kakšen naslov s filmskih področij, s katerimi praviloma nismo seznanjeni.
Po eni strani je uvrstitev filma Še vedno verjamem (I Still Believe) na spored slovenskih kinov sicer precej logična. Še vedno gre za eno tistih solzavih romantičnih dram o sorodnih dušah, ki že desetletja predstavljajo enega osrednjih hollywoodskih podžanrov. Kljub vsemu je ta film v svojih osnovnih pripovednih potezah precej drugačen, primarno zato, ker gre za tip produkcije, ki ga pri nas skorajda ne poznamo, namreč krščanski film. Poudarimo, da tu ne gre za enega tistih redkih primerkov filmov velikih avtorjev, ki občasno ali redno zavijejo na to področje (pomislimo na Molk Martina Scorseseja ali Drevo življenja Terrencea Malicka). Ne, Še vedno verjamem je izdelek ustvarjalcev, ki so svojo kariero podredili katoliškemu ustvarjanju in so pri tem v svoji državi tudi izredno uspešni. Režiserja filma, brata Jon in Andrew Erwin, sta denimo s svojim prejšnjim filmom Lahko si samo predstavljam (I Can Only Imagine, 2018) s komaj sedemmilijonskim proračunom pridelala 86 milijonov dolarjev prihodka, s čimer sta posnela enega komercialno najuspešnejših krščanskih filmov vseh časov. To ju je tudi vzpodbudilo, da sta ustanovila lastno produkcijsko podjetje Kingdom Story in Še vedno verjamem je zdaj prvi projekt, ki sta ga realizirala pod okriljem svoje hiše.
Tisto, po čemer se Še vedno verjamem razlikuje od klasičnih hollywoodskih dram, so predvsem poteze glavnih likov v zgodbi. Pripoved temelji na resničnih prigodah kantavtorja Jeremyja Campa (K. J. Apa), ki ga starša (igrata ju Shania Twain in Gary Sinise) pošljeta na krščanski kolidž, tam pa spozna Melisso (Britt Robertson), v katero se nemudoma zaljubi. A ko Jeremy in Melissa postaneta par, dekle izve za pogubno diagnozo, zaradi katere mora nemudoma začeti intenzivne bolnišnične terapije. V srcu zgodbe je smiselno zastavljena katoliška etična dilema – ali skleniti zakonsko zvezo s partnerjem, za katerega se vnaprej ve, da ne bo mogel izpolniti ideala družinskega življenja z otroki? Odločitve protagonistov niso ukrojene po kakršnih prikritih potrošniških imperativih, temveč se odvijajo z odkrito refleksijo o posameznikovem odnosu do Boga. Film v prvi polovici zares zavidljivo tempira svojo pripoved. Brata Erwin s privlačnimi glasbenimi vložki zgradita izredno gledljiv komercialni film na nivoju boljših hollywoodskih dram. A ko se do polovice filma pred gledalcem razgalijo vsi glavni pripovedni nastavki, film vendarle popusti in v drugi, temačnejši polovici ne razvija več svoje premise. Ker gre za zgodbo po resničnih dogodkih, je to sicer povsem opravičljivo, tako da poudarek na koncu ostaja na promociji Campove glasbene kariere, ki je v veliki meri posledica dogodkov iz tega filma.
Pridih nečesa drugačnega
Obiščite spletno stran brez oglasov.
