(FILMSKA KRITIKA) Matteo Garrone je s filmom Jaz, kapitan našel popolno ravnotežje med realizmom in Hollywoodom

Italija je tista država, ki je po prelomu stoletja proizvedla nekaj najboljših filmov na temo migracij in begunstva. Seveda za to obstaja dober razlog. Potem ko so začeli prebežniki po letu 2009 zaradi političnih razmer v Severni Afriki oblegati otok Lampedusa, so tudi italijanski režiserji začutili, da so zaradi bližine krize prav oni tisti, ki morajo v svet poslati podobe ogromnega števila Afričanov, ki pot v Evropo iščejo preko italijanskega dela Sredozemskega morja. Po zaslugi filmov, kot so Zelena kri (Il sangue verge, 2010), Andree Segreja, Terraferma (2011) Emanueleja Crialeseja, Kartonska vas (Il villaggio di cartone, 2011) Ermanna Olmija ali Odprto morje (Fuocoammare, 2016) Francesca Rosija, sta tudi Evropa in z njo svet dobila bistveno boljši vpogled v to, kaj se dejansko dogaja na natrpanih ladjah in migracijskih centrih na jugu naše celine.

Na prvi pogled ime Mattea Garroneja morda ne bi ravno povezovali s to tematiko. Res, 55-letni režiser je mednarodno zaslovel zdaj že kar daljnega leta 2008 s skrajno realistično adaptacijo romana Gomora Roberta Saviana, a smo ga od tedaj ravno tolikokrat srečevali kot avtorja eksapističnih in komercialnih filmov, kakršna sta Zgodba vseh zgodb (Il racconto dei racconti, 2015) ali Ostržek (Pinocchio, 2019). V resnici ima Garrone za sabo kar dolgo zgodovino filmov o migracijah, saj je kariero v poznih devetdesetih letih pravzaprav začel s tovrstnimi filmi, vključno s prvencem Vmesni svet (Terra di mezzo, 1996) in drugim filmom Gostje (Ospiti, 1998). Zdaj, ko torej Garrone s filmom Jaz, kapitan (Io capitano, 2023) v naših mestnih kinih ponuja film o begu dveh afriških najstnikov v Evropo, je to bolj kot odprtje novega poglavja njegove kariere povratek k lastnim začetkom.

In Garrone tukaj dejansko ima kaj pokazati. Jaz, kapitan, ki je po premieri na filmskem festivalu v Benetkah osvojil nagrado za najboljšo režijo in je nato prejel še nominaciji za oskarja in zlati globus, se uvršča v sam vrh filmov na to temo. Zgodbo spremljamo skozi oči Seydouja (Seydou Sarr), 16-letnega najstnika iz Senegala, venomer oblečenega v nogometne drese znamk Nike in Adidas, ki se počuti omejenega v prijetni, a neperspektivni afriški državi. Kljub opozorilom bližnjih mu um prevzame ideja o odhodu v Evropo in skupaj s prijateljem Mousso (Moustapha Fall) zbere denar in se odpravi proti obljubljeni deželi.  

Osrednja kakovost filma Jaz, kapitan je ta, da v živih podobah demonstrira, kako se na tej poti razblinijo sanje mladih sanjačev, ki o Evropi poznajo zgolj obljube o materialni blaginji. Seydou in Moussa na svoji poti kaj hitro uvidita, da sta z odhodom na pot sklenila kupčijo s hudičem, v sklopu katere bosta morala opustiti svojo otroško nedolžnost in se soočiti z najtemnejšimi preizkušnjami tihotapskega podzemlja.

Garronejev film je zanimiva stvaritev tudi zato, ker gre za izjemno spretno sestavljeno kombinacijo dveh zelo različnih polov filmskega ustvarjanja: na eni strani skrajnega realizma, na drugi pa že skorajda hollywoodsko privlačnega, vizualno spektakularnega in na čustvih temelječega pripovedovanja. Italijanski režiser je s filmom tu našel popolno ravnotežje med njima, kar iz filma hkrati naredi tako izredno informativno kot tudi katarzično izkušnjo. Drugače povedano: film, ki je res sestavljen iz resničnih pričevanj migrantov, a hkrati učinkuje tako dobro kot najboljša fikcija.

Poleg lastne spretnosti mu je to v precejšnji meri uspelo po zaslugi glavnega igralca Seydouja Sarra. Garrone je mladeniča našel na avdicijah v Dakarju. Gre za eno tistih vlog, pri kateri je prav neverjetno, da gre za najstnika, ki je želel pravzaprav postati nogometaš in ni imel prav nikakršnih ambicij biti filmski igralec. Sarr v filmu Jaz, kapitan uprizori monumentalen performans, ki uspe utelesiti vso naivno nedolžnost, fizično bolečino in zlomljene upe migrantske izkušnje mnogih Afričanov. Fant je za svojo vlogo na festivalu v Benetkah senzacionalno osvojil nagrado Marcella Mastroiannija za prebojno igralsko vlogo, ki so jo v preteklosti odnesla imena, kot so Jennifer Lawrence, Mila Kunis, Tye Sheridan in Gael Garcia Bernal. V korist sodobnega filma lahko le upamo, da je to zgolj prva v vrsti mnogih vlog, saj gre za generacijski talent, ki ima velik potencial za bleščečo igralsko kariero.