(FILMSKA KRITIKA) Goldmanov proces: Sodna drama za filmske nostalgike

V sedemdesetih letih je bila Francija priča enemu najbolj nenavadnih sodnih procesov, kar jih beleži sodobna zgodovina te države. Decembra leta 1969 je policija prijela osumljenega Pierra Goldmana z obtožbo, da je izvedel oboroženi rop lekarne in pri tem ubil dva zaposlena. Na sodnem procesu ga je sodišče nato leta 1974 spoznalo za krivega in mu prisodilo dosmrtno ječo. A medtem ko je to petletno obdobje že prečakal v ječi, je o dogodku napisal knjigo, v kateri je argumentiral svojo nedolžnost. Knjiga je izšla leta 1975, neposredno po dosmrtni obsodbi, in je postala velika uspešnica, med drugim je bil njen podpornik celo Jean-Paul Sartre. Javni pritiski so sodišče privedlo do tega, da je izničilo prvotno sodbo in primer znova poslalo med sodne klopi. Ponovljeni proces se je odvil leta 1976, Goldmana pa so tam spoznali za nedolžnega in je lahko zato odkorakal na svobodo.

Vendar pa je pri tem treba omeniti še nekaj dejstev o ozadju obtoženca. Pierre Goldman namreč ni bil povsem povprečen državljan, temveč zelo znan intelektualec, aktivist in levičarski militant, ki mu vpletenost v razne mednarodne politične zakulisne spletke ni bila tuja, hladne krvi pa je denimo priznal tudi, da je, kadar mu je zmanjkalo denarja, preprosto oropal kakšno trgovino. Ob tem, da je na strani oblasti torej obstajal jasen motiv, zakaj bi ga želeli videti za rešetkami, pa je bil tu še en vidik – bil je namreč jud, večina prič, ki bi lahko pričale o njegovi nedolžnosti, pa so bili predstavniki temnopolte skupnosti. 

Francoski režiser Cédric Kahn se je z občutno časovno oddaljenostjo odločil posneti film o teh dogodkih. Film Goldmanov proces je sodna drama v najožjem pomenu opisa tega žanra. Skoraj dvourni film se namreč praktično od prve do zadnje minute odvije ob sodnem odru večinoma z tesnimi, bližnjimi kadri, ki poudarjajo napetost dogajanja. Uprizorjeni sodni proces se gleda kot nekakšen daljni odmev afere Dreyfus – Pierre Goldman je sodišče odkrito obtoževal antisemitizma, rasizma in policijskega prikrajanja izjav in dokazov. Po drugi strani pa postane jasno, da je bil proces še toliko težji, ker je bil Goldman sam ekstremno nekonformističen možakar, ki ni skoparil z ekscentričnimi izjavami tipa, da je pravzaprav "želel biti obtožen" ali da so ga "ti umori pritegnili", pa čeprav je kljub vsemu trdil, da jih ni zagrešil.

Cédric Kahn je filmu nadel zrnato in že na prvi pogled retro vizualno podobo, ki takoj vzbudi reference na filme zlatega obdobja političnega filma v sedemdesetih letih, denimo dela Coste Gavrasa, Francesca Rosija ali Elie Petrija. Čeprav gre za zelo suvereno realiziran film, pa ima takšen film v tem trenutku določen problem, ki se v resnici ne nahaja zares v njem samem. Namreč, po uspehu filma Anatomija padca (Anatomie d'une chute, 2023) takšna staromodna sodna drama z večinoma moškimi liki dejansko ne izpade kot preveč prebrisana obuditev političnega filma sedemdesetih let, temveč prej zastarel relikt iz nekega preteklega časa. Justine Triet je s svojo reinterpretacijo žanra v omenjenem filmu namreč pokazala, da sodnih dram ni treba nujno omejiti na politično motivirane ali kriminalne procese, temveč se lahko tam odvijajo ključne debate o premikih današnje družbe, v tem primeru o redefiniciji zakonskega razmerja oziroma položaja ženske v njem, seveda predvsem tudi z vidika odnosa javnih institucij do teh vprašanj. S tega vidika so dejanske ambicije Kahnovega filma izrazito manj daljnosežne in so omejene na žanrske okvire, ne da bi uspel obuditi kakšne res relevantne vzporednice z današnjim časom. Goldmanov proces je simpatična sodna drama, ki pa je bolj namenjena filmskim nostalgikom kot pa današnjim borcem za družbene spremembe.