Naključje je hotelo, da v slovenskih kinih v enem mesecu gledamo že drugi nemški film, ki tematizira značajske vidike učiteljic glasbe. Po tem, ko nas je minuli mesec prepričal izvrstni film Lara režiserja Jan- Oleja Gersterja (delo slovenskega scenarista Blaža Kutina), lahko te dni v kinu gledamo še celovečerec Avdicija (Das Vorspiel, 2019) režiserke Ine Weisse. Ta film ima sila podobno premiso, v njem namreč spremljamo učiteljico violine Anno Bronsky (Nina Hoss), ki na samem začetku skupaj s še štirimi kolegi odloča o vstopu mladih talentov na glasbeni konservatorij.
V središču pozornosti je nastop mladega violinista, ki mnenjsko razdeli profesorje. Medtem ko večina nasprotuje njegovemu sprejemu v šolo, Anna v njem vidi nekaj več, zato ga vzame pod svoje okrilje in mu nameni strogo vzgojo, s katero želi njegovo igranje izpiliti do popolnosti.
Podobno kot Lara se pripoved tudi tu prelevi v karakterno študijo protagonistke, v kateri je v ospredju vidik družine in vzgoje. Če smo v Gersterjevem filmu spremljali globoko disfunkcionalno osebo, ki je zaradi svojega perfekcionizma postala že skorajda družbena izobčenka, Ina Weisse tukaj ubere nekoliko nežnejše note. Glavni lik učiteljice pred nas postavi zgodbo z dokaj majhnimi ambicijami, ki nikoli ne načne motivov disfunkcionalnosti s kakršno koli širšo alegorično vrednostjo. Čeprav gre tudi po zaslugi glavne igralke Anne Hoss za povsem gledljiv celovečerec, pa je ravno v tej mlačnosti tudi njegova glavna pomanjkljivost. Konkretno rečeno: ne, da bi bilo s filmom na vidnem nivoju karkoli narobe, bolj gre za to, da preprosto ponudi premalo drame in odločnejše poglobitve tematike, da bi dosegel nivo tistih boljših filmov.
Marsikateri razlog za takšen film sicer zlahka najdemo v režiserkinem dosedanjem poklicnem pedigreju. 52-letna Weissejeva je v Nemčiji bolj kot režiserka poznana kot igralka v televizijskih filmih in serijah, v katerih je odigrala že več kot 40 vlog. Avdicija je njen drugi film v vlogi režiserke – prvega je z Arhitektom (Der Architekt) posnela že davnega leta 2008. Ob tem je treba poudariti, da ima glasbena kulisa Avdicije korenine v avtoričini biografiji, saj se je kot mladostnica 13 let tudi sama učila igranja violine. Kadar režiserji svoje celovečerce izdajajo tako poredko, kot jih Weissejeva, pogosto vidimo, da imajo njihovi filmi izrazito avtobiografski pridih. Avdicija je prav tak film – izrazito oseben, vsakdanji, a zaradi tega tudi nedramatičen in antiklimatičen. Prenos osebnih anekdot na veliko platno res prinaša nekaj pristnosti in vpogled v avtoričin miselni univerzum, vendar prav to resnično ozadje obenem zamegljuje osredotočenost na tisto, kar filme in zgodbe nasploh dela zanimive in gledljive. Avdiciji manjka kančka ostrine in drznosti, s katerima bi film gledalce še nekoliko bolj zapeljal v pripoved, zaradi česar lahko ta film po značaju prej uvrstimo med televizijske izdelke, kakršni kino gledalce prej pustijo nepotešene, kot pa da bi jim ponudili resnično zadovoljivo filmsko izkušnjo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
