(FILMSKA KRITIKA) Nov izgovor za stare spomine

Ko je film Matrica leta 1999 prišel v kino dvorane, je bilo vsem jasno, da gre za prelomno delo takratnega Hollywooda. Skupaj s filmi, kot so Trumanov šov (The Truman Show, 1998), Klub golih pesti (Fight Club, 1999) in Magnolija (Magnolia, 1999), je ob koncu minulega stoletja s svojim apokaliptičnim duhom pomagal ustvariti pripovedni prostor, v katerem so zaživeli kolektivni strahovi, povezani z negotovostjo prihajajočega 21. stoletja. Predvsem pa je Matrica s svojo sijajno napisano, izvirno znanstvenofantastično zgodbo, inovativnimi vizualnimi učinki in bogato filozofsko razsežnostjo svetu dala enega tistih popolnih del komercialnega filma, ki niti desetletja kasneje ne nehajo navduševati.

Kot vemo, je bila izmed omenjenih fin de siècle filmskih del Matrica edina, ki je komercialni uspeh nemudoma prelila še v nadaljevanja, ki pa so se ob visokih pričakovanjih hitro izkazala za precejšnje razočaranje. Že nekaj let kasneje, ko sta brata oziroma sestri Wachowski nadaljevali svoji karieri, smo se tako začeli spraševati, kako sta lahko režiserki, tako nagnjeni k bizarnim ekscesom, sploh kdaj posneli kaj tako večplastnega in dovršenega, kot je bila prva Matrica. S perspektive izgubljenega ustvarjalnega dotika je bilo zatorej mogoče že vnaprej predvideti, v katero smer bo šel novi film Matrica: Obuditev (Matrix Resurrections, 2021), ki je ta teden prišel v naša kina. Če je kdorkoli upal, da četrti del franšize prinaša kakšen viden obrat v pozitivno smer, potem je bolje, da sploh ne kupi vstopnice.

Res je sicer, da film vsaj na začetku poskuša ubrati nekaj presenetljivih potez. Neo (Keanu Reeves) je v svojih zrelih letih sloviti računalniški programer, avtor igričarske franšize Matrica, ki naj bi vse do sedaj videne dogodke doživljal kot rezultat globoke psihoze, zaradi katere se tudi zdravi pri svojem terapevtu (Neil Patrick Harris). Nova Matrica tukaj celo ubere pot rahlo komičnega metafilma, saj na začetku pripovedi Neo tudi sam s podporo studia Warner Bros. razvija težko pričakovano nadaljevanje Matrice. Saj ne, da ta pristop deluje posebno navdušujoče, mu je pa vsaj treba priznati, da poskuša poiskati kakšno svežo rešitev.

Vendar pa film potem kaj kmalu zdrsne v pričakovane vode. Pripoved začne večkrat neposredno kopirati prizore iz prvega filma, utruja s ponavljanjem izsekov iz prejšnjih delov, in kar je najhuje, vse skupaj popelje v absurdno osladno pripoved, ob kateri je že skoraj težko ostati povsem resen, še manj pa zainteresiran. Treba je sicer poudariti, da Matrica: Obuditev v zametkih vendarle kaže potencial neke mnogo bolj fascinantne in za današnji čas relevantne pripovedne linije, ko načne vprašanje človekovega prostovoljnega podrejanja novim tehnologijam, predvsem vzhajajoči umetni inteligenci, a je ta vidik omejen na zgolj nekaj osamljenih prizorov. Režiserko Lano Wachowski namreč pričakovano zanima predvsem nizanje žanrskih klišejev, zaradi katerih film ne presega kakovosti povprečnih multipleksovskih akcijskih izdelkov.

S tem pristopom "vsega po malem" nova Matrica daje vtis, kot da so ustvarjalci poskušali zadovoljiti apetite vseh vrst gledalcev, od žanrskih navdušencev, franšiznih oboževalcev vse do družbenokritičnih intelektualcev. Prav zaradi občutka pripovedne zmede, ki jo film ustvari, bo zadovoljil le redke, predvsem pa daje vedeti, da je daleč najpomembnejši razlog, zakaj studii in ustvarjalci uspešne filme sploh podaljšujejo v več desetletja trajajoče franšize, še vedno zgolj denar.