Zgodba se odvija leta 1925 na velikem ranču v Montani, kjer dva brata, Phil (Benedict Cumberbatch) in George (Jesse Plemons), upravljata ogromno kmetijsko posestvo.
Izid filma Moč psa (The Power of the Dog, 2021) bi bil težko prežet z večjim paradoksom. Osmi celovečerec novozelandske režiserke Jane Campion je bil eden najtežje pričakovanih filmov minule festivalske sezone. Njeni filmi venomer ponudijo grandiozne igralske izvedbe, mojstrsko režijo in spektakularne posnetke narave, naravnost ukrojene za veliko platno. Konec koncev je od njenega prejšnjega celovečerca Svetla zvezda (Bright Star, 2009) minilo že več kot desetletje. Pa vendar: namesto da bi bil tak film deležen razkošne distribucije v kinih, ga imamo od tega tedna možnost gledati izključno – na malih zaslonih. Kot marsikateri odmeven naslov je namreč tudi tega odkupil Netflix, ki si s tem dviga renome na področju kakovostnega filma. V nasprotju z nekaj kinematografi v ZDA (pa še to le zaradi ustrezanja kriterijem za nominacije za oskarje) tega vizualno osupljivega filma sploh ne bomo videli v kinu. Podobno kot Cuaronova Roma (2018), Scorsesejev Irec (2019) ali Baumbachova Poročna zgodba (2019) je tudi Moč psa eden izmed filmov, ob katerem se odvijajo srdite razprave o prihodnosti kakovostnega filma v kinih.
Namesto da bi bil tak film deležen razkošne distribucije v kinih, ga imamo možnost gledati izključno na malih zaslonih
Film Moč psa je sicer adaptacija istoimenskega romana Thomasa Savagea iz leta 1967, gre pa za neke vrste sodobnejšo interpretacijo rimskega mita o Romulu in Remu. Pripoved se odvija leta 1925 na velikem ranču v Montani, kjer dva brata, Phil (Benedict Cumberbatch) in George (Jesse Plemons), upravljata ogromno kmetijsko posestvo. Phil je postavnejši in močnejši izmed njiju, a se vse skupaj začne obračati na glavo, ko George na posestvo pripelje novo izbranko Rose (Kirsten Dunst) in njenega sina Petra (Kodi Smit-McPhee). Campionova se tudi v tem filmu drži sloga, ki je zaznamoval že njen prelomni Klavir (The Piano, 1993), in zatorej gre kljub statusu adaptacije za delo z jasnim avtorskim podpisom. Režiserka tako še vedno goji tesen odnos z naravo, ki ji služi kot metaforična refleksija občutja likov, ta pa so tudi bistveno bolj poudarjena od klasičnega nizanja pripovednih dogodkov. Posledica tega je tudi režija, ki namenja več pozornosti vzdušju in senzualnim poudarkom. In ne nazadnje so tu njene značilne tematske preokupacije, ki vključujejo travmatične družinske odnose, latentno homoseksualnost in že skorajda mazohistično fascinacijo nad družbenimi okovi preteklih zgodovinskih obdobij.
Vse to znova zveni izvrstno in vsaj v prvi polovici filma tudi je. Cumberbatch je sijajen v svoji toksični dominantnosti, celoten tehnični vidik filma je domala popoln, pripoved v svoji arhetipskosti brez težav vzbudi empatijo pri gledalcih. Campionova pa še posebej v zadnjem delu filma vendarle uporabi nekoliko tvegano potezo. Čeprav Savageev roman ponuja zaokrožen zaključek z jasno razrešitvijo osrednjega konflikta, režiserka to uprizori z izogibanjem končni katarzi, zaradi česar se film zaključi z nekakšnim praznim tekom, ki pusti občutek nepotešenosti. Ambicija iskanja drugačnih pripovednih rešitev je sicer povsem legitimna, a vsaj tokrat se zdi, da to neskladje z izvirno predlogo ne izkoristi vsega razpoložljivega potenciala. Obstaja razlog, zakaj je koncept katarze z nami že več kot dve tisočletji, in brez nje tudi ta film kljub vrhunski izvedbi učinkuje presenetljivo neimpresivno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
