(FILMSKA KRITIKA) Psihoza s podobo mačke

Britanski ilustrator Louis Wain (1860–1939) je bil eden zelo tipičnih predstavnikov svojega časa. Ob koncu 19. stoletja je začel slikati v obdobju, zapolnjenim z raznovrstnimi izumi in novimi tehnologijami, ki so za vedno spremenile človeško civilizacijo, po drugi strani pa so mnoge izmed takratnih razlag otipljivega sveta hitro zastarele ter so morale odstopiti prostor dognanjem, ki jih je že prinašalo 20. stoletje. Wain je bil znan po svojih ilustracijah mačk, ki so zapolnjevale časopise in monografije tistega časa in so se kot velika noviteta hitro priljubile tako mladim kot starim. Njegove karakterizacije prikupnih živali so bile zaznamovane z mešanico antropomorfizma in psihedelije – slog, ki bi ga prej pričakovali na kakšnem koncertnem plakatu iz psidedelične ere konca 60-ih let. Vendar pa ta način risanja ni bil rezultat povsem pozitivnega navdiha, temveč je veliki meri izviral iz travm, ki so zaznamovale njegovo zasebno življenje. Wain je prihajal iz sila nenavadne družine, kjer je bil obkrožen s petimi sestrami, od katerih si nobena ni uspela najti življenjskega partnerja. Domače okolje je bilo zaznamovano z zunanjimi predsodki in postopnim nastopom duševnih bolezni, psihiatrična znanost tistega časa pa je še vedno zgolj počasi odkrivala resnične vzroke za ta stanja in prav zato so se ti vidiki pri Wainu udejanjali v njegovem risanju.

S takšno zanimivo in manj znano življenjsko usodo je seveda najbolje narediti tisto, kar Britanci in Američani tako dobro obvladajo – posneti film. Za celovečerec Električno življenje Louisa Waina (The Electrical life of Louis Wain, 2021) je vzpenjajoči studio Amazon pod taktirko mladega režiserja Willa Sharpea uspel združiti zares impresivno igralsko zasedbo. Poleg Benedicta Cumberbatcha v glavni vlogi mu v vidnih vlogah ob strani stojijo Claire Foy (Krona), Toby Jones (Stotnik Amerika), Andrea Riseborough (Mandy), Stacy Martin (Nimfomanka), v vlogi pripovedovalke slišimo Olivio Colman (Najljubša), kot češnja na torti pa se v filmu pojavita še Taika Waititi in Nick Cave. Tudi v estetskem smislu je režiser poskušal preseči status običajne zgodovinske drame ter je posegel po klasičnem televizijskem izrezu slike 4:3, s čimer daje film kljub zelo barviti kulisi vtis celovečercev iz prve polovice 20. stoletja. In nenazadnje se film mestoma subtilno poigrava z estetiko animiranega filma, zaradi česar se tu in tam vzbudi kakšna očitna vzporednica s filmi Wesa Andersona.

Vse to zveni nadvse impresivno, a Električno življenje Louisa Waina je še vedno zgolj dokaj konvencionalna biografska drama. Gre za enega tistih filmov, ki ga je zaradi zanimive in prikupne teme ter zelo dostopnega pristopa k pripovedovanju mogoče vrteti tako v kinu kot na televiziji, tako v udarnih večernih terminih kot v matinejah za mlajše občinstvo, kar mu daje izjemno široke možnosti za distribucijo tudi po tem, ko bo končal svojo pot po svetovnih kinematografih. Takšna konvencionalnost je torej velik adut, a je v ravno tolikšni meri tudi slabost, saj film kljub igralski in estetski privlačnosti ne doda ničesar novega v polju svojega žanra in daje občutek, da povsem udobno plava v umirjenih vodah najširše možne sprejemljivosti za splošno občinstvo. Električno življenje Louisa Waina zatorej pusti vtis, ki je zelo tipičen za tovrstne zgodovinske biografije – zelo prijetno jih je gledati, ne uspejo pa pustiti kakšnega dolgotrajnejšega artističnega vtisa.