Pisal se je 25. februar 1964. Tistega večera je mladi, komaj 22-letni Cassius Clay v dvoboju za naslov prvaka v supertežki kategoriji presenetljivo premagal favoriziranega Sonnyja Listona in tako postal najmlajši boksar v zgodovini, ki mu je uspel takšen podvig. Slavje po dvoboju bi moralo biti glasno in razkošno, a Clay je noč preživel nekoliko drugače. V svojo hotelsko sobo je povabil tri prijatelje, da bi v miru nazdravili velikemu uspehu. Ti trije prijatelji pa vendarle niso bili povsem običajni možje, temveč so se na dolgi rok vsak na svojem področju vpisali v zgodovinske knjige. Ob Clayu so bili v sobi še glasbenik Sam Cooke, nogometaš Jim Brown in aktivist Malcolm X, vsi vidni obrazi kulturne revolucije 60. let. Po koncu tega večera v Miamiju nihče izmed četverice domov ni šel povsem enak, kar dovolj dobro priča o tem, kako pomembni pogovori so se odvijali za štirimi stenami. Konec koncev je Clay prav tisti večer novinarjem sporočil, da je sprejel muslimansko vero in si nadel novo ime Cassius X, ki ga je kasneje spremenil v Muhammad Ali.
Cassius Clay, Sam Cooke, Jim Brown in Malcolm X neke noči v hotelski sobi
Stodesetminutni film je režiserski prvenec z oskarjem nagrajene igralke Regine King in je bil posnet po istoimenski gledališki igri Kempa Powersa (slednji se je podpisal tudi pod lansko Pixarjevo uspešnico Duša). Film ne more niti noče skriti dejstva, da gre za odrsko produkcijo in da je sestavljen izključno iz zaporedja dialoških prizorov.
Tovrstni filmi že od nekdaj tvorijo filmski žanr zase, katerega začetke najdemo globoko v nemi dobi, kasneje pa so se klasične adaptacije odrskih del, kot so 12 jeznih mož (1957), Kdo se boji Virginie Woolf? (1966) in Glengarry Glen Ross (1992) vpisale celo med mejnike sedme umetnosti. Neke noči v Miamiju sicer ne seže tako visoko. Igralska zasedba je povsem prepričljiva, a pripovedi vendarle manjka nekaj naboja in monumentalnosti, da bi posegla višje. Vsekakor pa film prinaša tehten razmislek o mehanizmih družbenih sprememb – pred sabo gledamo štiri zgodovinsko pomembne posameznike v ključnem obdobju njihovih življenj in jasno postane, da sta imela Cooke in Malcolm X na neki način prav, a sta se obenem tudi motila. Film poskuša pokazati, da so družbene spremembe nekaj mnogo večjega in neujemljivega ter da ti vplivni možje niti sami niso bili povsem prepričani o rezultatu lastnih prizadevanj. Neke noči v Miamiju prav zaradi tovrstnih izhodišč tvori sila intrigantno filmsko delo in ga brez težav uvrščamo med opaznejše prispevke dialoško usmerjenih celovečernih filmov.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
