Bog blagoslovi vinogradništvo, je vrezano v les enega od velikih sodov v stari vinski kleti gradu Seggau nad Lipnico na avstrijskem Štajerskem. Tam je zdaj prireditveni prostor, kjer že od začetka ponovno obujenega jazzovskega festivala - v tej reinkarnaciji tesno povezanega z vinom - pripravijo otvoritveni večer. Partnerstvo kulturnega centra LeibnitzKult, ki ga vodi Isabella Holzmann, in (še posebno lokalnega kmetijskega in turističnega) gospodarstva se tam in tako očitno obnese. Tudi interes publike - domačinov in prišlekov - je zelo spodoben, odmevnost prav tako. Pa še politika in osrednji javni mediji so vse prej kot ravnodušni. Že po tradiciji festival odpre župan Helmut Leitenberger. Za izbor glasbe skrbi Otmar Klammer, programski vodja pred leti ugaslega jazz festivala v Gradcu in še kako živahnega kluba Stockwerk.
Tudi v Avstriji imajo številne ukrepe proti covidu-19. Le da jih očitno sprejemajo in uvajajo bolj postopno, umirjeno in po pameti ter z večjo mero zaupanja do državljanov (in tujcev) kot pri nas. Lani je tako festival Jazz & vino (Jazz & Wein) potekal v skrčeni izdaji in z le avstrijskimi glasbeniki. Letos se je vrnil k mednarodnemu konceptu - čeprav z nekaj omejitvami, predvsem pri spremljevalnem programu in delavnicah za mlade. Tudi tradicionalna razstava jazzovske fotografije je izostala, obvezna vinska degustacija pa je potekala v skromnejšem obsegu.
Tudi v Avstriji pred vstopom na javne prireditve (sploh v zaprtih prostorih) dosledno preverjajo izpolnjevanje pogoja PCT. Le da ne komplicirajo s skeniranjem - dovolj je pokazati potrdilo v papirni ali elektronski obliki, da dobiš zapestnico, ki omogoča svobodno gibanje in druženje. Maske niso zapovedane, ampak le priporočene - in koncertna publika jih po večini ne nosi. Tudi stoli niso dodatno razmaknjeni in nihče nikomur ne predpisuje, poleg koga sme sedeti in ob kom ne. Skratka vzdušje je bolj sproščeno in užitek ob družabnosti in kulturi manj okrnjen.
Vendarle z omejitvami
Se pa pri naboru nastopajočih poznajo pandemične omejitve potovanj, sploh na daljše razdalje. Pri uvodnem večeru morajo organizatorji upoštevati še prostorske, logistične in akustične posebnosti obokane kleti. Doslej jim je še vedno uspelo z morda ne najbolj običajno, a prepričljivo glasbeno ponudbo.
Letošnji festival sta v četrtek odprla turška brenkalca Tolaghan Cogulu (akustične kitare) in Sinan Ayyildiz (saz z dvojnim vratom). Odlikuje ju izredno mojstrstvo; precej se poslužujeta tappinga (ne novega, a redko obvladanega načina igranja s prstnim udarjanjem po strunah) in nasploh poigravanja z najrazličnejšimi izvedbenimi tehnikami. Repertoar sestavljajo predvsem izrazito avtorske predelave ljudskih glasb Anatolije - izhajajoče iz turške, kurdske, armenske, azerbajdžanske ... tradicije - in njihovih izpeljank; občasno se pomakneta v bližino bluesovskih in rockovskih pristopov. Glavna posebnost pa je odnos do tonskih načinov. Ob durih in molih, ki smo jih najbolj vajeni, manj običajnih tonalitetnih lestvicah predklasične glasbe in ljudskih godb, dodekafonije z bolj enakopravno uporabo vseh dvanajstih poltonov oktave, v jazzu precej običajnih nenatančnih tonih ... se namreč sistematično posvečata mikrotonalnosti z intenzivno uporabo vmesnih frekvenc. Morda zvenijo nenavadno, a v tej izvedbi niti malo razglašeno.
Bolj je občasno - seveda načrtno in namerno - "fušal" nemški kvartet Unbedingt z dokaj neobičajno zasedbo električne kitare, bobnov in dveh klarinetov. Živahno melodična glasba se ob bebopu, swingu in popularnem jazzu spogleduje z raznolikimi subkulturami berlinske scene, multikulturnostjo z vseh koncev sveta priseljenega proletariata pa tudi z uličnimi, kavarniškimi in predvsem cirkuškimi godbami, ki jih z izdatno mero humornosti nadgrajuje v učinkovito izvirno celoto.
Po prvotnih napovedih naj bi prvi koncert drugega večera v veliki dvorani kulturnega centra kot zvezda festivala izvedla japonska avantgardistična pianistka Satoko Fuji, a je morala prihod odpovedati. Še pravočasno, da je vskočila njena nič manj slavna rojakinja, prav tako izjemna pianistka in freejazzovskemu eksperimentiranju naklonjena skladateljica Aki Takase. Že več kot tri desetletja živi in ustvarja v Berlinu, od koder sta tudi kontrabasist in bobnar v njenem triu Tama (prav ob koncu se jim je z drzno predelavo napevov iz Bizetove Carmen pridružila še vokalistka). Njihova glasba nekoliko spominja na impresionizem; po delih morda zveni kot lahkotno nizanje nekonvencionalnih motivnih drobcev, ki pa se skozi dodelano kombinatoriko vedno znova združujejo v impozantno kompleksne nadgradnje.
Drugi večer je sklenila še ena legenda, ameriški violončelist Erik Friedlander, eden osrednjih protagonistov newyorške avantgardne downtown scene, ki od sedemdesetih let prejšnjega stoletja odločilno zaznamuje angažirane umetniške tokove sodobnega opozicijskega rocka, jazza, kreativnega preinterpretiranja (predvsem ameriških in judovskih) ljudskih tradicij ... V triu Sentinel, ki je pred publiko v živo nastopil sploh prvič po razglasitvi pandemije covida-19 (virtualni prenosi seveda ne štejejo) ga spremljata energična električna kitaristka in bobnar precej mlajše generacije. Predstavili so se z do potankosti dognano fuzijo najrazličnejših slogov brez zvrstnih omejitev, zato pa s toliko večjo mero izvirne kreativnosti.
Izjema ali novo pravilo?
Smo pa letos prvič doživeli nacionalno opredeljen glasbeni večer, posvečen (pre)malo znani sodobni improvizirani glasbi Izraela. Uvodoma je nastopil kvintet, ki ga vodi mladi saksofonist Shauli Einav. Pripravili so uro prijetno korektnega standardnega jazza in bolj kot z izvirnostjo prepričali z brezhibno izvedbo.
Sledil je duo klasičnih, a tudi jazzovske improvizacije in zvrstno neobremenjene kompozicije še kako veščih vrhunskih virtuozov. Omer Klein (klavir) in Avi Avital (mandolina) se suvereno sprehajata med resno in ljudsko glasbo ter sodobnim jazzom (pa še čim), diskretno prepletata drobce najrazličnejših slogov ter pri tem vedno znova iščeta in najdeta osupljivo ubrane nove harmonije. Kot nazorno ilustracijo svojega pristopa sta za konec zaigrala radikalno priredbo J. S. Bacha, ki s številnimi modificiranimi repeticijami nekolikanj aludira na avantgardni (post)minimalizem.
Za veličasten zaključek osrednjega programa so nastopili vodilni izraelski crossover trio Shalosh in kot solist vse bolj svetovno znani utemeljitelj judovskega soul-jazza, saksofonist (in občasno pevec) Daniel Zamir. Kot ortodoksni jud je začel igrati šele po 23. uri, ko se je v njegovi domovini iztekla sobota - Gospodov dan, ko je delo prepovedano. A je bilo še kako vredno potrpeti in nato uživati v skoraj uri in tri četrt nebrzdano kreativne improvizacije in vseskozi tekoče intenzivnega, že kar divjega, a hkrati nevsiljivo komunikativnega muziciranja na robu verjetnega in tehnično izvedljivega.
Načrti za prihodnje leto, ko bo festival slavil okroglo desetletnico, so seveda nadvse smeli. Kako in koliko jih bodo uresničili, pa je bržkone še vedno stvar globalne višje sile.
Manjši kraj - večji obisk
Klet gradu Seggau sprejme kakih 100, 150 obiskovalcev, velika dvorana kulturnega centra okrog 300, 400. Obe sta bili vse večere festivala skoraj povsem zasedeni. Občina Lipnica ima 23,5 kvadratnega kilometra površine in 13.500 prebivalcev, bližnja mestna občina Maribor pa 148 kvadratnih kilometrov in 113.800 prebivalcev. Kljub temu se povprečno število obiskovalcev primerljivih kulturnih prireditev (z glede na kupno moč podobnimi cenami vstopnic) komajda razlikuje ali je v Lipnici celo večje. Smo na naši strani meje res toliko bolj kulturno razvajeni in zato izbirčni ali le manj kulturni? Ali pa je stalna ponudba v večjih krajih toliko pestrejša, da se publika preprosto razprši?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
