(GLASOVANJE) Izberite filmskega klasika za brezplačno projekcijo v Letnem kinu Minoriti

Projekt z naslovom Od ljudi za ljudi organizatorji prirejajo s pomočjo Slovenske kinoteke. Gledalkam in gledalcem na izbiro ponujajo sedem klasičnih filmov, od katerih bodo lahko izbrali svojega najljubšega. Glasovanje je že odprto in bo potekalo preko Večerove spletne strani vse do 31. julija. Glasove bo mogoče oddati tudi na projekcijah filmov v Letnem kinu Minoriti. 

Ekipa letnega kina poudarja, da je zamisel za brezplačno kinotečno projekcijo nastala kot zahvala občinstvu za to, da jim je z njihovo pomočjo ob nedavnih občinskih rezih vendarle uspelo izpeljati letošnji program. Ob izbranem kinotečnem klasiku bodo na projekciji 19. avgusta kot predfilm prikazali še kratki film po izboru Feminističnega filmskega festivala Fefi, in sicer bo to Razgled (2022) v režiji študentke AGRFT Eme Paš.

Tole pa je sedem filmov, ki se bodo potegovali za vaše glasove do konca julija.

Brez strehe in zakona (Agnès Varda, 1985)

Zdi se, da filmski svet še vedno ni povsem prebolel smrti francoske režiserke Agnès Varda leta 2019. Čeprav smo to cineastko vedno povezovali s francoskim novim valom v petdesetih in šestdesetih letih minulega stoletja, pa je enega svojih najpomembnejših filmov posnela šele leta 1985. V celovečercu Brez strehe in zakona (Sans toit ni loi) spremljamo usodo brezdomnega dekleta Mone (Sandrine Bonnaire), katere vsakdan je Varda posnela s svojim značilnim, na pol dokumentarističnim pristopom. Film je ob izidu osvojil zlatega leva na filmskem festivalu v Benetkah.

Dvojno Veronikino življenje (Krzysztof Kieślowski, 1991)

Poljski režiser Krzysztof Kieślowski nas je leta 1996 mnogo prezgodaj zapustil pri komaj 54 letih starosti. Še preden je dosegel najboljša avtorska leta, nam je podaril peščico filmov, ki predstavljajo sam vrh evropskega filmskega ustvarjanja. Med te filme se uvršča tudi Dvojno Veronikino življenje (La double vie de Véronique) iz leta 1991, ki združuje vse elemente unikatnega Kieślowskijevega sloga pripovedovanja. V filmu o dveh različicah mladega dekleta, enega v Franciji in enega na Poljskem, blesti igralka Irène Jacob, ki je za to vlogo leta 1991 prejela tudi nagrado za najboljšo igralko na festivalu v Cannesu.

General (Buster Keaton, 1926)

Ko danes pomislimo na slovita imena iz obdobja nemega filma, nam v misli najprej švigne ime Charlieja Chaplina. Kar se tiče samega vpliva na žanr komedije, pa je nedvomno primerljivo pomemben tudi vpliv Busterja Keatona kot praktikanta nekoliko drugačnega, bolj umirjenega tipa humorja. Film General (The General) iz leta 1926 velja za zenit njegovega ustvarjanja in do popolnosti uteleša Keatonovo spretnost tako kot režiserja kot seveda tudi komika. Gre za adaptacijo romana Williama Pittengerja o obdobju ameriške državljanske vojne, Keaton pa je iz te predloge naredil film, ki ga na drugi strani Atlantika danes bolj kot kadarkoli prej uvrščajo med najboljše filme nemega obdobja.

Ko bom mrtev in bel (Živojin Pavlović, 1968)

Socialistična Jugoslavija je bila z vidika umetniškega izražanja dolgo časa pregovorno siv in monoton prostor. A še preden je na sceno v sedemdesetih udaril punk, so bili filmski ustvarjalci tisti, ki so začeli utirati pot bolj svobodomiselnim nazorom. Živojin Pavlović je bil eden ključnih predstavnikov črnega vala, s katerim so filmarji odločno presegli "uradno" in po željah oblasti ukrojeno filmsko ustvarjanje ter so z inovativnimi prijemi spisali povsem novo zgodovino jugoslovanskega filma. Film Ko bom mrtev in bel (Kad budem mrtav i beo) še danes velja za ključni film tega gibanja. Zmagovalno delo Puljskega filmskega festivala smo si med drugim zapomnili tudi po nepozabni vlogi Dragana Nikolića kot potepuha Džimija Barke.

​Mož s kamero (Dziga Vertov, 1929)

Dvajseta leta minulega stoletja večina ljubiteljev filma vidi kot obdobje, ko je nastopil zvok in je nemi film začel počasi stopati v ozadje. A v resnici se je prav takrat zgodilo še ogromno drugih estetskih in pripovednih prebojev, ki so močno vplivali na filmsko umetnost, kakršno poznamo danes. Eden najvplivnejših filmov te vrste je Mož s kamero iz leta 1929. Ta vizualni premislek o življenju v takratni Sovjetski zvezi je prava bravura v uporabi raznolikih filmskih tehnik, ki zaradi navdahnjenega kombiniranja raznolikih vizualij še danes ostaja pravi učbenik filmske režije in montaže. Le redkokateri film tudi stoletje po izidu deluje tako sveže kot celovečerec Dzige Vertova.

Pod oljkami (Abbas Kiarostami, 1994)

Iranska kinematografija je danes ena najpomembnejših na svetu in filmi iz te države redno osvajajo najpomembnejše festivalske nagrade. A vedno ni bilo tako. Mednarodni vzpon iranskega filma se je začel v 90-ih letih, ko je Abbas Kiarostami posnel zaporedje filmskih mojstrovin. Ena izmed njih je bil film Pod oljkami, s katerim je na svoj tipičen inteligenten način razmišljal o razmerju med resničnostjo in filmom. Film ob izidu kljub uvrstitvi v program festivala v Cannesu ni bil deležen takšnega priznanja, kot bi si ga zaslužil. Je pa zato čas vsekakor naredil svoje in danes ni nič presenetljivega, če film Pod oljkami najdemo na seznamih najboljših filmov vseh časov.

Žepar (Robert Bresson, 1959)

Francoski režiser Robert Bresson je bil v 50-ih letih minulega stoletja eden najpomembnejših evropskih režiserjev. Po tem, ko je s svojim filmom Na smrt obsojeni je pobegnil (Un condamné à mort s'est échappé) leta 1957 osvojil prestižno nagrado za najboljšega režiserja v Cannesu, se je odločil, da bo naredil korak naprej in bo s svojim naslednjim filmom sploh prvič napisal lasten scenarij. Leta 1959 je tako nastal film Žepar (Pickpocket), ki predstavlja še en vrhunec Bressonove kariere. Trezno prikazana zgodba o podvigih uličnega tatu ima mnogo vzporednic z literarnim slogom Fjodorja Dostojevskega in je denimo neposredno vplival na Paula Schraderja, da je po istem kopitu napisal scenarij za Taksista (Taxi Driver, 1976).